Moja vas, Jelše (ali Jevša, kot ji rečemo), leži, stoji na južnem obrobju krškega polja, in sicer med Krko in Savo, dve uri hoda do točke, kjer se združita. Hiše skozi vas so razporejene po levi in desni edine ceste. Proti severu, sedežu župnije Leskovec in občini Krško, kjer imamo most čez Savo, imamo pred seboj ravnino, v ozadju pa vinogradniško hribovje. Proti jugu se že na robu vasi pričenja hosta, ki se raztegne v pravi gozd Globelo z zaključkom ob Krki, ki je iz Jevše oddaljena uro hoda. V tem gozdu smo nabirali jurčke, nikoli jih ni bilo preveč. Na drugi strani Krke se že kaže hribovit svet pod mogočnimi Gorjanci.
Tik pred drugo vojno, v letu 1941, sem hodil v peti razred osnovne šole v Velikem Podlogu, ki je proti zahodu oddaljen le nekaj kilometrov. V vasi je bilo takrat kar veliko otrok. V jeseni in čez zimo so nas vse izselili v različne kraje v Nemčijo. Po koncu vojne, v letu 1945, smo se iz pregnanstva vrnili skoraj vsi.
Otroci smo odrasli v dekleta in fante. Ponovno doma smo se mladi fantje kaj radi družili, pomagali pri obnovi vasi in se spraševali, kako naprej – kako bomo nadoknadili zamujene šole, ker smo bili v izgnanstvu, brez šolanja, bili smo zgolj delovna sila. Za dopolnjevanje osnovne šole sedaj smo bili prestari in vse drugo je bilo kakor zaprto.
Trije izmed nas vaških fantov – Stanko Martinčič, Zdenko Sevšek in jaz (Jože Strgar) – smo bili med seboj posebej povezani in trudili smo se, da bi se na kakršenkoli način izšolali za to ali ono javno delovanje. Stanko je bil leto ali dve starejši od naju in se je povezal s skojevsko (komunistično mladinsko) organizacijo v Krškem. Kaj hitro je postal šofer in prevažal politične funkcionarje in je v tem poklicu ostal. Midva z Zdenkom pa sva želela kaj več – revolucionarnemu nasilju nisva nasedla. In trudila sva se, da bi nadoknadila šolski zaostanek in da bi se usposobila za kak poklic. Kaj kmalu sva šla vsak v svojo smer.
Prvi dve leti sva ostala doma, trudila sva se, da bi se tudi v naši vasi kaj dogajalo. Ob nedeljah sva skupaj hodila k nedeljski maši v 4 km oddaljeni Leskovec. Ljudje so si popravljali hiše in gospodarska poslopja. Fantje pa tudi po svoje. Na sosedovem podu (gospodarska lopa) smo prirejali gledališke igre in na predstave je prihajalo nekaj obiskovalcev, v glavnem kaka mama in otročad.
Na splošno pa so se rojevale posebnosti. Revolucionarna oblast nas je razdeljevala na privržence partizanov in na one druge, ki naj bi bili zaostali in moteči za novo socialistično družbo. Od tod nove razmere med ljudmi. In vse manj smo razlikovali, kaj je dobro in kaj je slabo. Takšni novi ureditvi se z Zdenkom nisva priključevala, večina vaščanov tudi ne. Potreba po nečem boljšem, po resnično demokratični družbi je bila velika. Občudovali smo nov, na krščanstvo naslonjen družbeno-politični razvoj v sosednjih državah, kar je bilo do neke mere vendar mogoče. Vprašanje, kako v naših razmerah naprej, je bilo nadvse glasno.
Kako in kam sva se napotila midva s prijateljem Zdenkom? Sam sem se počasi dokopal do srednješolske izobrazbe, z maturo v letu 1951, dobil sem naziv vrtnarski tehnik. Sledilo je poklicno izpopolnjevanje v širšem evropskem prostoru in študij na univerzi v Ljubljani z zaključkom v letu 1962. Javno poklicno delovanje sem pričel v Arboretumu Volčji potok, kjer je bil strokovni napredek dokaj omejen. Zato sem po petih letih ustanovil lastno podjetje za urejanje vrtov in parkov. Ob svojem poklicnem delu sem dopolnil še specialistično univerzitetno stopnjo in se poklicno uveljavil v širšem evropskem in svetovnem merilu. V novih družbeno političnih razmerah, ob rojstvu nove države Slovenije, sem bil izvoljen za prvega župana Ljubljane, glavnega mesta republike Slovenije.
Prijatelj Zdenko je šel svojo pot. Najprej se je šolal v domačem okolju, potem v Ljubljani, kjer je končal srednjo ekonomsko šolo in se vpisal za univerzitetni študij na Filozofski fakulteti, smer jeziki in prevajalstvo, vse to ga je posebej zanimalo. Že takrat je razumel več jezikov. Preden je v Ljubljani študij končal se je odpravil v širši svet, v Francijo, in se domov ni več vračal. Ostala sva v pismeni povezavi, a videla se nisva več. Pogosto sem se ga spominjal in ugibal o tem, kaj študira ali dela. Šele po njegovi smrti, v letu 2018, so se stvari kakor na novo odprle. Oglasil se je Roman Sevšek, Zdenkov nečak, ki živi v Kopru, in sporočil, da je njegov stric Zdenko umrl. Kje in kdaj, sem najprej vprašal. Odgovor: Na Švedskem in pod drugim imenom. Kako naj zvem še več?
Pri odkrivanju njegove poti sta mi v ljubeznivo pomoč njegov sin dr. Karl Engelsberg in njegova mama, to je Zdenkova soproga, sedaj vdova, ki živita na njihovem domu na Švedskem. Tudi za njih se je vse odkrilo šele sedaj – niso vedeli, da je Slovenec.
Ko sem že bil ljubljanski župan (1900/94), sem Zdenka še vedno iskal, tudi pri diplomatskih službah. Ameriški veleposlanik Alan Wendt o njem tudi ni ničesar vedel, kakor je izrecno trdil. Skrivnost njegovega življenja in delovanja je ostala.
Ko so po Zdenkovi smrti v letu 2018 pregledovali njegovo zapuščino, so nekje, na skrivnem mestu, med drugim našli tudi moja pisma, ki jih je Zdenko ohranjal in skrival – nekaj jih je vendar ostalo. Našla sta jih njegova soproga in njegov sin dr. Karl Engelsberg na njihovem domu. Najdba mojih pisem je bila veliko presenečenje najprej za njih, kajti o svojih krajih in ljudeh, kakor so mi pripovedovali, Zdenko tudi domačim ni veliko povedal. Imel se je za enega izmed preživelih otrok iz porušenega mesta Dresden.
Ko je bil v Franciji in sva si še dopisovala, je povedal, da študira na neki ameriški univerzi. Njegovi domači pa vedo povedati, da študiral tudi na Sorboni, kjer je spoznal svojo bodočo ženo in se v letu 1964 preselil na Švedsko, kjer je študiral še na univerzi Lund. Že v Ljubljani je slovel po znanju tujih jezikov, potem pa je to znanje izpopolnjeval, kot pripoveduje njegov sin Karl, še z dodatnim študijem na Danskem in Norveškem. Tudi v tem pogledu – znanju jezikov – je bil svetovljan.
Ko vse te reči na novo odkrivam ter o njih razmišljam in zapisujem, se moram zahvaliti najprej Zdenkovemu nečaku Romanu Sevšku, ki me je poiskal, obiskal ter pripovedoval o Zdenkovi smrti. Potem pa Zdenkovi soprogi in sinu dr. Karlu, ki živijo na svojem, to je, Zdenkovem domu, na Švedskem – vsi so me nekajkrat obiskali in skupaj smo šli celo na ogled njegove rojstne hiše v vasi Jelše in se v prijateljskem duhu pogovarjali. Življenjska zgodba prijatelja Zdenka Sevška je za vse nas, ki smo ga poznali in z njim v mladosti živeli, nadvse zanimiva ter nenavadna. Za nas vaščane, Jevšane, kakor sami sebi pravimo, je veljalo, da smo do druge vojne in deloma še po njej živeli nekako odmaknjeno od sveta, zgolj v okviru starih navad in šeg preproste dolenjske vasi, zato je odkrita skrivnost našega Zdenka Sevška prava posebnost. Morala je priti vojna, izgnanstvo ter suženjsko delo v tujem svetu, da so se ob vsem tem dogajale nenavadne reči.
Vojne razmere, skupaj z nasilnim pregnanstvom v tuje kraje in srečno vrnitvijo, pa so kljub raznoterim težavam rodile mladeniče, ki smo šli po daljših stezah in cestah še enkrat v širni svet, kjer smo iskali in dobili prijatelje, veliko tistega, kar nas povezuje, plemeniti in uvršča na zemljevid sveta.
V spomin nam vsem na čase po pregnanstvu, avgust 2023
