Za domovino …

Na prvi maj sem slučajno zašla na Socerb. Seveda sem bila prepričana, da tam ne bo žive duše, vendar sem se motila. Kolone vozil in takoj na začetku parkirišča redar, ki nas je začudeno gledal, ko smo ga spraševali, zakaj toliko ljudi. Že skoraj užaljeno pa je zabrusil, da je prvi maj in da se začenja praznovanje, ko smo ga vprašali, če je toliko ljudi morebiti zaradi maše v Sveti jami. Ker sem na vsak način hotela žig slovenske planinske poti, smo se pač vdali v usodo, parkirali avto ter se odpravili proti gradu. Že od daleč sem zagledala plapolajočo rdečo zastavo s srpom in kladivom, poleg nje izobešeno jugoslovansko zastavo z rdečo zvezo v sredini. Ko sem prišla bliže, sem videla, da vabijo na praznovanje dneva mladosti (saj veste, na dan, ko smo nekoč praznovali rojstni dan našega dragega Tita). Da bi bila nostalgija še večja, so prodajali še kratke majice z obrazom Tita. Šele takrat, ko je bil prvi šok mimo – rdeča zastava s srpom in kladivom je pač nekaj, kar ne vidiš vsak dan – sem opazila, da majice s sliko našega ljubega voditelja nosijo menda celo vsi redarji ter tudi nekateri obiskovalci.

Verjetno si ne morete predstavljati, kako neprijetno sem se počutila ob taki poplavi simbolov preteklega režima. Pripadam sicer generaciji, ki je premlada, da bi na svoji koži občutila vso bedo sistema, ki je mnogim povzročil nepopravljive krivice, nekaterim pa, zaradi posedovanja rdeče knjižice, omogočil vzpon, ki bi ga v demokratični družbi verjetno težko dosegli. To pa ne pomeni, da ne vem, kakšen je ta sistem bil. Saj konec koncev tudi nisem doživela nacistične Nemčije, pa vem, koliko zla je bilo takrat storjenega. Vsekakor si lahko mislite, kako hitro sem zapustila prizorišče, potem pa še dolgo v noč razmišljala o tem, kar sem videla. V resnici mi še sedaj tista rdeča zastava ne da miru, čeprav se je praznik že odmaknil in smo že naslednji dan bolj razmišljali o tem, kako verjetno nikoli več ne bo tako, kot je bilo, saj smo bili menda letos zadnjič doma dva dni ob prazniku dela. Če bi kdo izobesil simbole nacizma ali fašizma, bi bila verjetno na nogah vsa Slovenija. Vse povprek bi bilo slišati zgražanje, saj je vsakomur jasno, kaj simboli teh dveh totalitarnih sistemov predstavljajo. Ko pa po dvajsetih letih samostojne in demokratične Slovenije zaplapolata srp in kladivo, mnogi nostalgično zavzdihnejo in pomislijo na zlate čase, ki naj bi jih ta dva simbola prinesla. Ampak, ali ni celo Ustavno sodišče RS lani oktobra v svoji odločbi glede poimenovanja Titove ceste zapisalo, da »ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin”?! Torej, kakšni zlati časi neki? A so bili zlati zato, ker ni bilo treba misliti s svojo glavo – pravzaprav je bilo to celo nevarno –, saj je namesto tebe to delala oblast (poznate tisti rek: »Imam svoje mnenje, vendar se z njim ne strinjam.«)? A so bili zlati zato, ker ni nihče imel nič (čeprav v resnici ni imelo nič samo delovno ljudstvo)? A so bili zlati zato, ker so si mnogi lahko poceni zgradili hiše (to, da ta dolg plačujemo še danes, vseh nostalgikov ne zanima)? Ali so bili zlati zato, ker so bili vsi enaki (pa čeprav samo na videz)? Ali to ne pomeni, da z ohranjanjem teh simbolov na nek način e ohranjamo to slepilo, dvoličnost, razklanost, ki so jih ti prinesli v slovenski prostor?

… po demokratični in svobodni poti naprej

Marsikdo bo rekel, da je to stvar zgodovine in da je že čas, da se obrnemo v prihodnost. Se popolnoma strinjam. Danes se namreč mnogi srečujejo z veliko bolj oprijemljivimi, stvarnimi problemi, kot je rdeča zastava. Brezposelnost, finančna kriza, recesija, negotovost tistih, ki še imajo službe, skrb mladih družin in parov pri reševanju stanovanjskega problema, itd. Toda, če ne bomo z resnico ovrednotili časa, ki se je oblikoval pod rdečo zastavo, se lahko zgodi, da bomo rešitve za današnji čas, namesto v sedanjosti in prihodnosti, iskali v preteklosti. In v zlatih časih … ,ki to niso bili.

Kar pa se tiče tako pogosto slišanega očitka, »pustimo zgodovino zgodovinarjem«, pa še  to – ali niso tisti, ki vsako leto izobešajo simbole preteklega režima, ki najbolj bučno praznujejo spomine na »junaška dejanja naših vrlih herojev«, pravzaprav tisti, ki zgodovine ne morejo pustiti, čeprav prav to očitajo drugim? Kot da bi se bali, da bo, če ne bodo vedno znova in znova prepričevali, vpili na ljudi, da so takrat, toliko desetletji nazaj, izbojevali svobodo, bratstvo in enakost, zgodovina pozabila na njihova »junaštva« in bodo ostali samo še »obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin«.

Foto: Wikipedia