Ž. Turk, Siol.net: Keep Calm and Carry On*

S tem geslom je angleška vlada leta 1939 nameravala dvigati moralo naroda, ki ga je bombardirala Hitlerjeva Luftwaffe in ki je bil v Evropi in svetu pravzaprav edini nasprotnik zavezništvu nemškega in sovjetskega totalitarizma. Odlično zadene bistvo angleškega značaja. Nobenih velikih besed, nobenih grandioznih načrtov. Ostanite mirni in nadaljujte to, kar pač delate.

Flegmatičen, pragmatičen, nekoliko cinično vzvišen je tisti odnos, ki ga Angleži kažejo skoraj do vsega.

Prve vtise o Angliji sem oblikoval sredi 80. let, ko sem tja razmeroma redno, večkrat kot v Trst gotovo, potoval kot urednik revije Moj mikro. To je bilo srečanje s pragmatičnimi, žilavimi, posebnimi ljudmi, ki vozijo po napačni strani ceste, kjer so na kovancih imena, ne številke, kjer imajo posebno pipo za toplo in posebno za hladno vodo, ki se na avtobusni postaji postavijo v vrsto …

Angleži so Rodney Trotter, Basil Fawlty in Hyacinth Bucket. Si predstavljate, da bi ti trije podprli fašizem, komunizem ali kako drugo populistično norijo? Jaz ne. Ko se je med obema svetovnima vojnama skoraj vsa Evropa spogledovala s populisti, je Velika Britanija ostala zvesta dediščini razsvetljenstva, h kateremu so odločilno prispevali John Locke, Adam Smith, Thomas Hobbes, David Hume, s kritiko pa Edmund Burke.

Poraz razuma in kriza demokracije

In zato je prva lekcija, ki jo prinaša včerajšnji britanski referendum, ta, kako daleč od razuma so moderne demokracije. In tu mislim tudi na Trumpa in Sandersa, pa na populiste v Grčiji, Španiji, Franciji, Nemčiji, tudi v Sloveniji. Ampak če v razsvetljeni, flegmatični Angliji populisti – v nasprotju z vsemi študijami, analizami in priporočili – dosežejo tak rezultat, kaj bo šele v državah, kjer so populisti – socialni ali nacionalni – že zmagovali na volitvah? Ali bili desetletja na oblasti?

Demokracija kot sistem je v krizi. Bolj ko je neposredna in manj ko skozi svojo posrednost selekcionira ljudi in ideje, slabše politike izbira.

Zmaga populizma

Po drugi svetovni vojni, po koncu hladne vojne pa še posebej, se je zahodnoevropski človek privadil na bogato socialno državo, polno zaposlenost in hitro rast standarda. Če ni šlo, so pač izvolili vlado, ki je obljubila, da bo šlo. Navadil se je, da lahko svoj materialni položaj izboljša tako, da glasuje za politike, ki mu obljubljajo več priboljškov – v obliki brezplačnega tega in onega. Ko je denarja za priboljške zmanjkalo, mu je treba obljubiti kaj drugega. Prihajajo politiki, ki ponujajo preproste odgovore na to, zakaj ni priboljškov, ki znajo usmeriti ljudsko jezo in ki še niso imeli priložnosti, da obljub ne bi izpolnili. Populizma je več povsod.

Nekateri populisti se znesejo nad migranti, drugi nad Brusljem. Pri obojih gre za nagovarjanje predsodkov proti tujcem, ki so ljudem prirojeni. V obeh primerih so to predsodki – večinoma neracionalni. Ampak v demokraciji je volja vseh ljudi nad domnevno pametjo zgolj nekaterih.

V jezi nad Brusljem se zrcalijo neuspehi slabih lokalnih vlad, ki bolj ali manj odkrito odgovornost prelagajo na bruseljsko uradništvo. Če bi imeli priložnost, bi se nad že kom, morda nad Brusljem, znesli še v kakšni drugi članici. Cameron je naredil pač neumnost in ljudem obljubil glasovanje o nadaljnjem članstvu v EU. Ampak za prihodnost Velike Britanije me ne skrbi.

Prihodnost Velike Britanije

Kaj so Angleži in Valižani res dosegli, se bo še pokazalo. Če bodo hoteli dostop do skupnega trga, jih bo stalo toliko kot do zdaj, če ne več, podobno, kot plačuje tudi Norveška. Ne da bi imela kak vpliv na odločitve v Bruslju. Na novo se bodo morali izpogajati o pravilih trgovanja s praktično vsem svetom v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Ampak pragmatični, kot so, bi lahko te stvari rešili razmeroma hitro – v smeri razglasitve Otoka za eno samo veliko off-shore cono, Singapur na drugi strani Rokavskega preliva s prosto trgovino z vsemi, ki bi si to želeli.
Ne, ne bodo jedli trave.

In to bo dobro tudi za Evropo, ki bo morala biti taki Britaniji konkurenčna. K sreči tudi po brexitu ostaja svet enako povezan, države si med seboj konkurirajo v tem, kdo ustvarja boljšo infrastrukturo za podjetne in inovativne, in nihče si ne more privoščiti, da bi delal prevelike neumnosti.

In tako tekmovanje Evropi ustreza. Evropska civilizacija je bila zgodovinsko uspešna ravno zaradi tekmovanja majhnih državic med seboj. Sicer sprti grški polisi so premagovali monolitni perzijski imperij, tekmovalne kraljevine so Evropo obranile pred islamom najprej v 7., potem še v 16. stoletju, tekma med mestnimi državicami v Italiji je izumila kapitalizem in renesanso, kapitalizem so potem kot primer “dobre prakse” prevzela pristanišča ob Severnem morju, tekma atlantskih držav za kolonije je ustvarila prvi val globalizacije.

Moč Evrope je bila v različnosti in tej različnosti mora Bruselj dati priložnost. Ustvarjati mora pogoje za produktivno tekmo držav in sistemov, to pa najbolje dela tako, da skrbi za mir, za meje in za delovanje tržnih zakonitosti. Od drugega pa dvigne roke. Ampak ni nujno, da se bo to zgodilo.

Naredimo Evropo spet veliko

Za prihodnost Evrope in Slovenije me skrbi. Pričakujemo lahko velike besede z vseh strani, ki bodo imele namen prekriti šlamastiko, ki se je dogodila z referendumom. Neuspeh, kar referendum za Evropo je, bo treba pač pokriti z velikimi idealističnimi besedami o prihodnjih uspehih.

*Ostani miren in pojdi naprej.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.