Za nami je sila neugodno desetletje totalnega multi-institucionalnega razkroja te države in naroda. Razkroj je nastopil s hudimi sistemsko-strukturnimi zlorabami oblastnih pooblastil naperjenih zoper eno in isto pristno opozicijsko politično stranko. Vsem na očeh. Celo desetletje se zoper zlorabe vsem na očeh nismo poenotili in s sistemsko-strukturnimi zlorabami napadane stranke nismo poenoteno zavarovali. Napadeno stranko, ki je srce demokratične opozicije Slovenije, smo pustili na cedilu. Zlorabe pa so se z enega razširile na vse ostale.
Po dolgem desetletju so dale volitve z dne 18. 11. 2018 jasen signal, da smo nazaj dobili svoje srce. To je signal, da je v sedaj nastalih okoliščinah mogoča vzpostavitev poenotene demokratične opozicije Slovenije.
Srce Slovenske ljudske stranke SLS
Volitve so dale jasen signal, da zmorejo NLS in številni drugi poenoteno stabilizirati do tedaj že povsem razklano in opustošeno zgodovinsko demokratično stranko SLS. Zato so Franc Kangler, Marjan Podobnik et alia pristni (vseslovenski) zmagovalci tokratnih volitev.
»Številke so preproste: lokalne volitve so bile hud polom vladnih strank. V primerjavi s prejšnjimi volitvami je pomladni trojček (SDS, NSi in SLS) po številu volivcev krepko prehitel koalicijski šesterček (LMŠ, SD, SMC, Levica, DeSUS, SAB). Šestim vladnim strankam je število volivcev padlo na 196.745. Desnemu trojčku poskočilo na 226.942.« (zahvaljujem se gospodu Petru Jančiču za luciden citat, dostopno – tu).
Srce Nove Slovenije – Krščanski demokrati NSi
Nadaljnji signal je luč znotraj stranke NSi. Slednja se namreč nahaja sredi navzven očitne, interno pa samo-zamegljevane globoke in permanentne istovetnostne krize. Navkljub v začetku letošnjega leta za stranko presenetljivo ugodni gesti dotedanje predsednice in nedavni »izparitvi« dr. Pogorelca, je v razpletu stranka obtičala z neugodno sposobnim, povsem nesamokritičnim in anemičnim predsedstvom, izvršilnim odborom in evropskim poslanstvom.
Samo-zatajevano jedro problema globoke istovetnostne krize NSi je vezano na nesposobnost navedenih za soočenje s stanjem hude poškodovanosti volilnega telesa te stranke (in ostalih Slovencev) zaradi totalnega, večdesetletnega in še danes vsem na očeh trajajočega, udara slovenskih prokomunistov v ta narod. Srce poškodovane istovetnosti volilnega telesa NSi (in ostalih Slovencev) se nahaja v Šentjoštu, v Teharjih, v zablokiranih arhivih, v nas.
Pa vendar. Jasen signal tokratnih volitev je, da obstaja znotraj stranke srce osebnostno stabilnih akterjev. Zdi se, da je prav to jedro zmoglo stranko na tokratnih volitvah poenotiti s pristno opozicijskima SLS in SDS. Ti akterji so zdravo jedro in upanje za NSi. Primer je lahko oslepljujoča karizma, med zadevnim vodstvom vzvišeno ignorirane, vsem dobro poznane gospe iz ljubljanskih lokalnih volitev.
Šele ta, na tokratnih volitvah vzpostavljena, normalno sodelovalna drža NSi, SLS in SDS in nekaterih drugih, poenoteno osredinjenih zoper en cilj, to je zoper vsem na očeh potekajoč desetletni multi-institucionalni udar, je povzročila, da je dne 18. 11. 2018 zapihal nov veter.
Zapihala je poenotena demokratična opozicija Slovenije. Naj piha!
Srce »prve pristno liberalne stranke«
Nadaljnji je signal, vezan na dotedaj vzvišene, a vsebinsko premalo poglobljene mnenjske voditelje z opustošenega pristno liberalnega, ki se nahaja znotraj demokratičnega, dela političnega prostora. Vzvišeno so se radi pustili brezvsebinsko poimenovati s floskulami, kot so »neideološki, resetatorji, vseglih, liberalni, sredinski« in pa z »mi se že ne bomo ukvarjali s preteklostjo«, kot na primer mag. Pezdir, Štih, dr. Vodopivec, Požar in drugi.
Poseben problem v tem oziru je namreč opustošenje volilnega zaupanja v začetku leta 2013 zaradi zlorabe s strani stranke DL. Od opustošenja leta 2013 si slovensko volilno telo še danes ni opomoglo. Od tedaj zeva nuja po pristno liberalni stranki, kar je ena od temeljnih prvin normalnosti političnega prostora. Zgoraj primeroma navedeni pa se v temeljni problem globoke slovenske krize vzvišeno niso in niso dovolj poglobili.
Pa vendar. Signal volitev z dne 18. 11. 2018 je, da so se zmogli strezniti in se v sila neugodno zgodovinsko rdečo nit problema globoke slovenske krize bolj dozoreno poglobiti. Npr. z nedavnim, nedvoumno spisanim, pismom široko poenotene podpore 63-tih poznanih osebnosti kandidatu za ljubljanskega župana, ki je član desetletje sistemsko-strukturno napadane stranke SDS. Ali pa s ciljno osredinjenimi novinarskimi razkritji v en in očiten problem, to je v sum multi-institucionalnega organiziranega kriminala okoli vprašljivega župana.
Signal je torej to, da so navedeni, do tedaj vzvišeni, po desetletju zmogli svoj napor in se poenoteno strnili ob boku sistemsko-strukturno napadane, pristno opozicijske stranke SDS ter se vsi skupaj – kot eno – osredinili v en in očiten problem, to je v multi-institucionalne akterje vsem na očeh potekajočega udara.
S tem so se, po silovitem opustošenju volilnega zaupanja v začetku leta 2013 zaradi zlorabe s strani akterjev DL, šele sedaj vzpostavile nove okoliščine. Okoliščine, ki šele sedaj omogočajo tedaj silovito prevaranim volivcem, da si ponovno nataknejo kak Prstan in ponudijo Drugo priložnost. Šele sedaj so se v tem delu normalnega, a opustošenega, političnega prostora znova vzpostavile okoliščine, ki omogočajo uspešno ustanovitev (prve) pristno liberalne stranke Republike Slovenije.
Srce »poenotene demokratične opozicije Slovenije«
Poseben signal volitev z dne 18. 11. 2018 je napor in pozitivni naboj vseh zgoraj navedenih akterjev za poenotenje. Gledano celovito so se vzpostavile specifične okoliščine, ki omogočajo vzpostavitev poenotene demokratične opozicije Republike Slovenije. To je signal po dolgem desetletju razkroja te države in tega naroda zaradi hudih sistemsko-strukturnih zlorab oblastnih pooblastil, ki potekajo vsem na očeh.
Opozorilo: Zgoraj navedene stranke, gibanja in posamezniki so si v nazorskem temelju, vrednotni paradigmi med seboj različni. Vendar so se – različni – uspeli poenotiti.
Jedro poenotenja demokratične opozicije je vezano na temeljni problem globoke in permanentne slovenske krize. Temeljni problem je Veliki razkol tega naroda zaradi obstoja (izven-demokratične) Vzporedne države slovenskih prokomunistov. Poenotenje je zato vezano na zavarovanje državne ureditve Republike Slovenije, saj je to »demokratična republika« (cit. po 1. členu Ustave).
Zavarovanje torej pred desetletje potekajočo multi-institucionalno zlorabo oblasti. Zlorabo oblasti, ki vključuje enoglasno ozvočenje državno financiranega medijskega aparata. S tem, da komaj mesec dni pred prenekaterimi volitvami iz »niča« nastajajo stranke – zmagovalke. Vsem nam na očeh.
Poenoteno vsebinsko jedro problema je seveda vezano na argumentacijo o časovni rdeči niti delovanja organiziranega kriminala slovenskih prokomunistov do danes, vsem na očeh. Kajti, »pravzaprav Udbomafija, to kar se je včasih slišalo kot neka smešna krilatica, to obstaja? To obstaja, to deluje.« (cit. po intervjuju dr. Jožeta Možine z mag. Radom Pezdirjem, RTV Slovenija, julij 2017, čas: 30:43, dostopno – tu).
In »Kako naprej?« Naj naše, dne 18. 11. 2018, nazaj dobljeno srce bije, naj nastali veter piha.
