Vera in politika – za premik v družbeno

Vstop v cerkevObjavljamo krajši odlomek predavanja Branka Cestnika na zboru kristjanov in ljudi dobre volje “Tukaj smo!”, 31. 10 ob 9.30 v športni dvorani na Otočcu v organizaciji civilnodružbene pobude Prebudimo Slovenijo. Prispevek je hkrati vabilo k udeležbi.

Religija in politika: dramatično razmerje

Politika in vera, vera in politika – postajamo dolgočasni? Prastaro a vedno novo vprašanje odnosa med obema. Zguljeno a spet in spet vznemirljivo, skoraj hipnotično. Vprašanje, ki je vzniknilo, takoj ko sta vzniknili obe razsežnosti človekovega duha oz. človekove dejavnosti. Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da je odnos zaznamovan s tremi velikimi modeli in tudi zgodovinskimi etapami.

 Dominacija religije nad politiko in javnim življenjem; tipična za arhaične družbe, v katerih je kralj bil tudi duhovnik; danes je ta oblika prisotna v teokratskih islamskih republikah; v salafizmu; v ideji totalitarne religiozne države.

 Tekmovanje religije s politiko in sočasna delitev „interesnih sfer“; po načelu religiji „duše“ – politiki „telesa“; značilna za grško-rimski svet in za krščansko dobo; religija in politika rada vzpostavita simbiozni odnos: religija državi krovni povezovalni smisel (lat. re-ligare = povezati) in moralno motivacijo, država religiji privilegije in protekcijo.

 Dominacija politike nad religijo; emarginacija religije; značilno za moderne družbe pa tudi za totalitarne režime XX. stoletja, v katerih politično gre čez vse, tudi čez zasebno in osebno. (Na svojski, skoraj nekoliko ironičen način to dominacijo vidimo v Angliji, kjer je kraljica obenem tudi voditeljica anglikanske Cerkve.)

Kateri od treh modelov vam je najbolj všeč? Upam, da vam prvi in zadnji nista niti malo všeč. Oni vmes pa tudi ne preveč. Upam, da bo to predavanje pomagalo preseči vse tri.

Manj dramatično: premik iz državnega na družbeno

Uvodoma smo zašli v „šolsko“ politološko-sociološko razlago odnosa med religijo in politiko, v kateri sta obe razumljeni kot strukturirani organizaciji; prva zbrana okrog oltarja, druga okrog trona. Enako zanimiva, a manj raziskovana in na Slovenskem manj poudarjena je bivanjska-sociološka razlaga tega odnosa. Lahko jo strnemo v vprašanja, kot: Kako religiozna drža posameznika ali določene skupnosti tudi mimo razmerja med politično in versko organizacijo vpliva na družbene spremembe? Z drugimi besedami: Kako je že golo dejstvo, da nekdo veruje, tudi družbeno, s tem pa politično dejstvo? Ali malo bolj parcialno: ima krščanstvo politično moč, tudi ko nima nobene vidne politično relevantne vloge v državnem aparatu? In: Kakšna je po vsem tem sploh še vloga države.

Da bomo odgovorili na pravkar postavljena vprašanja, bomo morali politično odmakniti od državnega in ga približati družbenemu. Družba je namreč več kot država in spreminjanje družbe je večji zalogaj kot vodenje državnega aparata. Nenazadnje: če pri Jezusu iščemo napotke za politično delovanje v odnosu do države, jih bomo našli le pol ducata: spoštujte oblast, plačujte davke, ne malikujte politične oblasti,… In obratno: če pri Jezusu iščemo napotke za kakovostno moralno in socialno spremembo, nas zalije slap evangelijske svetlobe. Jezus se je tako malo ukvarjal z državo, da so nekateri počeli sklepati, da je anarhist (Jacques Ellul, na primer).

Socialna moč vere že v prvih stoletjih… in v komunizmu

Pred politično močjo je socialna moč. Socialna moč je pra-politična moč. Paul Veyne v knjigi „Kako je naš svet postal krščanski (312–394)“ (Modrijan, 2010) ugotavlja, da je krščanstvo pred Konstantinom kazalo izjemno socialno moč. Ni torej res, da je krščanstvo bilo zgolj umetno vzpostavljeno na raven državne religije in potem s pomočjo države premagalo antični poganski svet. Lahko rečemo, da je socialna moč krščanstva bila tolikšna, da je imperator Konstantin ni mogel več ignorirati.

Če bi krščanstvo okrog leta 300 bilo statistično, idejno in simbolno na ravni ene izmed vzhodnjaških sekt, bi ga tudi rimsko cesarstvo pustilo na miru. Ne bi ga preganjalo za časa Decija in Dioklecijana in ne bi ga privzelo za časa Konstantina, ki, mimogrede povedano, kar se politične formacije tiče, ni bil nič drugega kot Dioklecijanov učenec. Kot sem zapisal na nekem blogu o Konstantinu: „Njegov učitelj Dioklecijan ga je dobro poučil o družbeni vlogi religije. Če je Dioklecijan krščanstvo preganjal, da bi ohranil cesarstvo enotno, je Konstantin krščanstvo povzdignil iz istega razloga. Cesarstvo čez vse!“

Že prva stoletja torej kažejo, da je lahko krščanska vera socialno močna, tudi ko ni od države priviligirana, tudi ko je odrinjena ali celo preganjana. Do te socialne moči se država, kakršna koli že, ne more ne opredeliti. Dokaz za to je tudi ateistični komunizem. Religija je njega dni bila zaprta v zakristije, obsesija komunistične države in njenih tajnih služb z njo pa zato ni bila nič manjša. Obsesija Udbe s Cerkvijo je zato bila le kot narobe obrnjeno državno odlikovanje Cerkvi za njene „zasluge za narod“.