Venetsko ogledalo z najstarejšim zapisom imena boginje Zemla

Popolnoma neznano je, da imamo Slovenci (Sloveneti, Sloventje, Veneti) med najstarejšimi opisi bogov arhaično besedo – izraz za boginjo Zemla. Dokaz za to se je ohranil na bronastem ogledalu, ki je bil najden na območju današnje severne Italije, takrat poseljene z Veneti.

Sliko in ime boginje Zemle sem odkril v starejši nemški knjigi E. Baumanna z naslovom Kunstgeschichte.¹ Nemški prevod napisa bogov ne ustreza originalu, saj so ga prevzeli po grškem poimenovanju bogov. Napisi in liki bogov so vgravirani na bronastem ogledalu, imena so izpisana v venetskih, ne v etruščanskih črkah. Napisi bogov se berejo z desne proti levi. Ogledalo je postavljeno v obdobje 500 let pred n. št. V Kraljevem muzeju v Berlinu so ga hranili vse do konca II. svetovne vojne, danes pa je verjetno v enem od ruskih muzejev, saj je znano, da je ruska vojska po vojni oplenila berlinski muzej – vse kot vojni plen. Pri Rusih je končal tudi slavni Schliemannov trojanski zaklad.

Boginja Zemla

Osrednji lik na ogledalu predstavlja boginja Zemla, poleg nje je v ljubečem objemu njen sin Fuflunš, tretji lik je bog sonca Apulu. Zadaj za njim sedi mladi Apulu, ki je bil prvotno bog pastirjev ter petja in je šele kasneje prešel v sončno božanstvo. Po Herodotu, očetu zgodovine, je razbrati, da predgrški prebivalci niso poznali imen posameznih bogov, ampak so vse označevali po njih naravnosti. Častili so zemljo, ne pa individualne boginje Demetre, častili so sonce, ne pa individualnega boga Apolona. Vsekakor je bila ta oblika starejša kakor grški politeizem.²

»V stari mitologiji je zapisano, da je bog Zeus zaplodil otroka z zemeljsko žensko, imenovano Zemla« (Semla, Semela, Semele).³

Izvor besede Zemla seže daleč nazaj. Znano je, da so to besedo uporabljali že stari Frigijci. Po Homerju in Herodotu so bili Frigijci in Paflagonski Veneti tesni zavezniki Trojancev. Tukaj lahko omenim poveljnika Paflagonskih Venetov Pylaimena, ki je junaško padel pri obrambi Troje. Herodot zapiše, da so bili Frigijci opravljeni domala enako kot Paflagonski Veneti.⁴ Med redkimi, ki se jim je takrat uspelo rešiti iz goreče Troje, je bil Antenor, ki je z zavezniškimi četami, med katerimi je bil tudi vodja Paflagoncev z imenom Venet, po odhodu iz Troje priplul v današnjo Istro. V starih časih se je ta polotok namreč imenoval Iapidia, ne Istra. Njeni prebivalci pa so bili Japodi in so tukaj mejili na zaveznike Venete. Tako je Antenor priplul med svoje ljudi, ki so tudi častili Zemlo. V raziskavi sem ugotovil zaporedje sprememb imena Zemla pri Frigijcih, Paflagonskih Venetih in Trakih. Najstarejši zapis te boginje je v frigijskem jeziku in je zapisan kot Zemelen,⁵ kasneje sledi Zemele – Sebele – Cybele in kot zadnji Kibela. Ta je bila daleč naokoli znana boginja plodnosti in zemlje v Frigiji, Trakiji in Likiji na današnjem območju Male Azije in njene okolice.⁶

Sončni bog Apulu

Tu se postavlja vprašanje etimološkega izvora tega imena. Venetsko ime Apulu je prastaro ime ilirskega izvora, ne grškega. Raziskovalec Troje H. Schliemann je pri izkopavanjih Troje odkril kamnito ploščo, na kateri je bil upodobljen sončni bog Apulu – Apolon.⁷ V Iliadi je Homer Apolona postavil na stran Trojancev. Apolon je bil tudi zaščitnik Trojanca Hektorja itd.

Pri tem se postavlja vprašanje, kaj je bil sončni bog Apolon v Troji, če pa pravi zgodovinska stroka, da je to grški bog. V najstareši dobi je bil bog črede, polja in gozdov, kot tak tudi varuh črede trojanskega kralja Laomedonta na gori Idi. V raziskavi tega imena moram omeniti še legendarnega kralja Japodov in Histrov Epuluja, ki so ga Rimljani premagali v veliki bitki pri Nezakciju (Istra, Vižače) leta 177 pred n. št.⁸ Omembe vredno je še ime glavnega mesta Istre Pulj (m. spol), ne Pula ali Pola (ž. spol), kakor ga imenujejo Hrvati in Italijani.⁹ Verjetno je bilo v pradavnini v Pulju veliko preročišče – tempelj boga sonca Apuluja in je ta kraj po njem tudi dobil ime. Iz zgoraj navedenega je mogoče sklepati, da so Grki prevzeli boga Apuluja od Trojancev oziroma od Frigo-Venetov.

Bog Fuflunš

Je bil sin boginje Zemle. Kasneje so ga Grki prevzeli in se je v grškem Panteonu imenoval Dioniz, ki je sin boginje Demetre in Semele. Predstavljal je boga vina in veselja ter je znan tudi po imenu Bakh – Bacchus. Še danes na Štajerskem med Gornjo Radgono in Ptujem nekomu, ki preveč govori ali »ga ima pod kapo« rečejo (gučajo): »ne funflaj«, tudi »kaj te funflaš – faflaš«. Ta redka beseda za boga Fuflunša in njena izgovorjava kažeta na korenine starega jezika na tem območju. Tudi star pustni običaj na Ptuju kurentovanje spada v obdobje boginje Zemle in boga vina in veselja. Kurenti – koranti, v jeziku Frigijcev se imenujejo curetes, corybantes, so v čast boginje Zemle praznovali ob bučni glasbi, rožljanju z orožjem in z divjim plesom, podobno kot to danes počno kurenti v času pusta na Ptuju.¹⁰

Oče zgodovine Herodot je zapisal v svojem delu Zgodbe, da so mu Egipčani, ko je obiskal Egipt, povedali, da so Frigijci najstarejši na svetu.¹¹ Iz tega izhaja, da Grki niso prevzeli bogov od Egipčanov, temveč da so jih nasledili od Frigijcev.

Quaerite et Invenietis (Iščite in boste našli)

Viri:

1. Ed. Baumann, Kunstgeschichte, Berlin, 1903, str. 449
2. F. Perschinka, Kunst und leben im altertum, Wien, Lepzig, 1909, str. 138
3. Herodot iz Halikarnasa, Zgodbe, Ljubljana, 2003, str. 720
4. Reinhold Klotz, Lateinischen sprache, Braunschweig, 1874, str. 1285
5. Herodot, Zgodbe, Ljubljana, 2003, str. 519
6. H. G. Liddell, Robert Scot, Greek-English Lexicon, Oxford, 1968, str. 753
7. Herodot, Zgodbe, Ljubljana, 2003, str. 211, 806
8. Otto von Spamer, Konversations Lexikon, Lepzig, Berlin, 1880, str. 387
9. Marko Pohlin, Kranska kroneka, rokopis, 1770, str. 99; Pula, tisk Ognjen Prica, Zagreb, 1964, list 4
10. Fran Wiesthaler, Latinsko slovenski veliki slovar, Ljubljana, 1923, str. 649, 693; Dr. Georges, Lateinisch-Deutsches, Handworterbuch, Lepzig, 1869, str. 578
11. Herodot, Zgodbe, Ljubljana, 2003, str. 149, 150