Standard ljudi lahko dvignemo, če povečamo neto dodano vrednost na zaposlenega. Da je treba začeti ceniti delo in spoštovati tiste, ki s svojim delom vzdržujejo sebe in svoje družine, je bilo ključno sporočilo javne tribune z naslovom Slovensko gospodarstvo s polno močjo v neznano smer, ki jo je 12. februarja 2018 organiziral Inštitut dr. Antona Korošca (INAK). Sodelujoči na tribuni: Branko Meh, Igor Antauer, prof. dr. Andrej Umek in Primož Jelševar so postregli z zanimivo razpravo, v kateri so med drugim opozorili na pripravo zakonodaje, kjer se ne smemo ujeti v past, da bi morali še več delati tisti, ki že zdaj delajo veliko, pač pa bi morali stremeti za tem, da bi več ljudi imelo delo.
Prof. dr. Andrej Umek, Primož Jelševar, Branko Meh in Igor Antauer (na sliki od leve proti desni) na javni tribuni Inštituta dr. Antona Korošca z naslovom Slovensko gospodarstvo s polno močjo v neznano smer. (Vir: INAK)
Govorci so se strinjali, da za vzdržen dvig standarda v Sloveniji ni dovolj le gospodarska rast, če je ta le posledica večje zaposlenosti v gospodarstvu. Standard ljudi v Sloveniji lahko dvignemo le, če se poveča neto dodana vrednost na zaposlenega. Ta sicer že 20 let stagnira, zato nas v življenjskem standardu prehitevajo mnoge evropske države. Branko Meh, predsednik Obrtno podjetniške zbornice Slovenije, je opozoril, da še ni dolgo odkar je Slovenija izšla iz krize in mala podjetja so porabila zaloge: »Obrtnik in podjetnik vesta, da v dobrih časih morata dati kaj na stran, država pa žal ne deluje tako in ne bo pripravljena, ko pride nova kriza, ki jo mnogi že napovedujejo.«
V nadaljevanju so se dotaknili tudi zelo velike razlike med bruto in neto plačo, ki velja v Sloveniji. Za nujen in vzdržen dvig neto plač, ki bi mnogim slovenskim družinam omogočil človeka dostojno življenje, je treba znižati tudi visoko obdavčitev dela v Sloveniji in prav tako moramo znižati preobsežno javno porabo: z zaprtjem največjih ponorov denarja v državi in prezaposlitvijo tistega dela javne uprave, ki ne ve, kaj sploh dela. Prava pot je po mnenju govorcev tudi vzpostavitev gospodarskega okolja, ki z razvojem, znanjem, uporabo novih dognanj in tehnologij Industrije 4.0 vzpodbuja izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo.
Prof. dr. Andrej Umek, dvakratni nekdanji minister – za znanost in tehnologijo ter okolje in prostor, je opozoril na preveliko potrošnjo javnega sektorja: »Zato je gospodarstvo preobremenjeno in ne ostaja dovolj za inovacijsko dejavnost. Tri glavne težave, ki jih tako imamo, so: nezadostno vlaganje v raziskave in razvoj ter premalo vlaganj v človeške vire in neuravnotežena delavno-pravna zakonodaja.« Igor Antauer, državni svetnik, predstavnik interesov delodajalcev v Državnem svetu RS, je poleg potrebnih investicij izpostavil tudi aktivno politiko zaposlovanja. Tako bi ljudi že takoj, ko pristanejo na zavodu za zaposlovanje, morali začeti izobraževati za deficitarne poklice. Tudi Primož Jelševar, podjetnik in direktor Inštituta dr. Antona Korošca, se je strinjal, da Slovenija prihajajoči četrti industrijski revoluciji ne posveča dovolj pozornosti: »Smo v ključnem trenutku tranzicije industrije in le z zavedanjem in prilagoditvijo spremembam lahko obvarujemo delovna mesta v domačem gospodarstvu in zagotovimo, da nas naslednja recesija ne bo pustila z ‘nago ritjo na peronu’.«
Nova delovna mesta po mnenju govorcev niso posledica učinkovitosti ukrepov vlade, temveč so v največji meri posledica povečanega povpraševanja iz tujine, kjer so pravo gospodarsko rast dočakali več let pred Slovenijo, in nekoliko večje domače potrošnje. Povečanje zaposlenosti v Sloveniji je tudi rezultat sprostitve zaposlovanja v javni upravi, kjer je število zaposlenih prvič v zgodovini preseglo 170.000 ljudi.
V Sloveniji moramo končno začeti strokovno debato, ki bo temeljila na relevantnih kazalcih, na podlagi katerih bomo lahko prilagodili gospodarsko okolje in vzdržno dvignili standard vseh ljudi. Gospodarska rast in višja produktivnost sama po sebi ne upravičujeta dviga plač. Zato je na mestu vprašanje, kaj se bo zgodilo ob naslednji finančni krizi, ki jo napoveduje že polovica nemških ekonomistov. Je Slovenija pripravljena na takšen scenarij ali bomo zopet poslušali izgovore, da je kriza Slovenijo nadpovprečno prizadela, ker so nam bile zvezde nenaklonjene? Če Slovenija ne bo naredila odločnih korakov v smeri digitalizacije, se spogleduje z večjim tveganjem, kot smo ga imeli v ekonomski krizi 2008. Temu bi se izognili, če bi celotno ozemlje tudi podeželje čim hitreje pokrili z infrastrukturo, saj mnogi slovenski kraji nimajo možnosti priklopa na optično omrežje. Predvsem pa je ključno, da vso Slovenijo in njeno podeželje razvijamo po konceptu Pametnih vasi, tako z vidika novih tehnologij in digitalizacije, kot tudi novih konceptov, kot je denimo delitvena ekonomija, kar je trenutno glavni poudarek evropskega poslanca Franca Bogoviča. Potem je treba vlagati v sodobnejšo tehnološko opremo in prilagoditi izobraževalni sistem, ki v veliki meri še vedno izobražuje za preživete poklice ali pa nima stika z realno proizvodnjo. Zato je nujna reforma izobraževalnega sistema, katerega osnovna naloga mora biti zasledovanje potreb sodobnega trga dela in poklicev prihodnosti. Kot zadnje pa je treba dvigniti vsesplošno ozaveščenost o možnostih, ki jih ponuja digitalizacija – tako tistih, ki so še del izobraževalnega sistema, kot zaposlenih in starejših. Na tem mestu je nujna aktivna politika ozaveščanja, da robotizacije in novih tehnologij ne bomo dojemali kot grožnjo, ampak kot priložnost.
Vir: INAK
