Simpozij o Jožetu Pučniku v Slovenski matici na začetku oktobra, ki ga je organiziral Muzej slovenske osamosvojitve, je dokaj razburkal slovensko javnost. Poleg osvetlitve Pučnikovega življenja in dela je predvsem razgalil politične in duhovne razmere, v katerih živimo v/pod s(S)vobodi(o). Vtis je, da prihaja do zadnje stopnje obračuna s slovensko osamosvojitvijo.
Vsega naj bi bil kriv Janez Janša, tudi Jože Pučnik je nekaterim v napoto
Na eni strani hočejo kriminalizirati Janeza Janšo in mu pripisati vsaj posredno odgovornost za zgodnjo smrt Jožeta Pučnika, pri čemer zamolčujejo ali vsaj minimalizirajo njegovo politično preganjanje in mučenje v zaporih ter Kučanovo posredno in neposredno odgovornost, na drugi pa pripravljajo teren za ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, kateremu bo sledila ukinitev Centra za narodno spravo. Trenutno je bolj jasna in pregledna režija iz ozadja kot neposreden potek dogajanja. Zdi se, da je predsednik vlade preveč zaseden s kadrovskimi menjavami na finančnih in energetskih področjih in ne more še polno prisluhniti solkanski članici svojega vladnega kabineta. Vse kaže, da je v nizkem startu.
Javnost je bila pretresena nad referatom, ki je spominjal bolj na ločitveno tožarjenje in zmerjanje pred sodiščem kot pa na znanstveni prispevek. Predvsem pa je bil skoraj brez neposredne povezave s človekom, ki je bil eden od graditeljev in uresničevalcev zamisli Matije Majarja – Ziljskega. Provokaciji ni nihče od referentov nasedel. Je pa njegove ključne trditve večina referentov v okviru svojih vsebin argumentirano zavrnila. Publika je reagirala dokaj prizadeto, vendar jo je sin Jožeta Pučnika mojstrsko in v stilu očeta pomiril. S tem je simpozij zavaroval in vrnil v znanstvene in pietetne okvire. V tem stilu je bil tudi veličastno zaključen. Upajmo, da bo zbornik razprav kmalu objavljen. Možno pa je, da tega nekaj let še ne bomo doživeli. Nekateri bi namreč radi Pučnika znova izgnali iz osamosvojene Slovenije. Ponavlja se tragika velikih slovenskih mož. Matija Majar se je zaradi odnosa okolice moral umakniti v Prago in je tam osamljen in zapuščen umrl.
Hoteli so spreti referente, a jim ni uspelo, ker so kaj takega pričakovali
Kot smo že omenili, je bil del slovenske javnosti zaradi simpozija o Pučniku nemalo razburjen. K temu so prispevali še nekateri poklicni razpihovalci sovraštva in ponarejevalci dejanskih razmer v slovenski družbi. Prikazali so ga namreč tako, kot da bi se referenti pogovarjali z noži v ustih in renčali drug na drugega. Očitno je obstajalo pričakovanje, da bomo po prvem referatu prileteli na cesto in se tam mlatili. Verjetno prav zaradi pričakovanja sesutja simpozija po prvem referatu nekatere »velike« televizijske hiše sploh niso prišle do dvorane, ampak so udeležence zaradi pričakovanega dogodka, ki ga ni bilo, čakale pred stavbo matice.
Za poznavalce in bolje obveščene tak začetek simpozija sploh ni bil presenečenje. Njegovo onemogočanje se je začelo že poprej. Vzroki so različni. Od še vedno ali čedalje bolj prisotnih jugoslovenarskih fantazij do obrambe nekdanjega totalitarnega režima ali eno in drugo. Verjetno so poleg izganjanja Pučnika iz slovenske zgodovinske zavesti domnevali, da bodo nekateri referenti postavili vprašanje odgovornosti nekdanjega komunističnega režima, kjer je od začetka šestdesetih let zavzemal vpliven položaj Milan Kučan. Najmanj posredno so sokrivi njegove prezgodnje smrti. Vsaj opravičiti bi se morali. Glede na usodo udbovskega dosjeja o Pučniku, bi lahko zastavili tudi vprašanje odgovornosti Plavega za njegovo uničenje.
To je samo drobec, so pa še velika vprašanja za odgovornost enega največjih kulturnih zločinov v naši novejši zgodovini. Prav zato, da ne bi kdo postavljal neprijetnih in nepravih vprašanj, je treba, če se prireditve ne da onemogočiti ali omejiti, narediti izpad z antijanšizmom, ki bo potem vse zaposlil. Premisleka je vreden tudi namig, da smo priča podobnemu dogajanju kot leta 1941, ko je Zdenka Kidrič po Kardeljevih navodilih utirila prevladujoči duh odpora v smer totalitarizma.
Koliko je v slovenskem zgodovinopisju stroke in koliko ideologije?
Nekateri člani matice in njenega zgodovinskega odseka so prepričani, da je knjiga Boža Repeta Milan Kučan, prvi predsednik, največje znanstveno delo slovenskega zgodovinopisja. Pred tem so za to imeli Kardeljevo knjigo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Sami sebe razglašajo za stroko, drugače misleči so torej nestrokovni. Prizadevali so si, tudi s Pučnikovo diskvalifikacijo, da bi potek simpozija organizatorjem čim bolj zagrenili in otežili. Niso uspeli. Ustvarili pa so neprijetno vzdušje. K temu so dodatno prispevali s svojim korporativnim bojkotom simpozija, ki je bil dobro opazen.
Tako strokovno ravna slovenska zgodovinska stroka. Moti se, kdor misli, da je to posledica sporov med zgodovinarji ali strokovnih nasprotij. Samo spomniti se je treba, kdo in kako je nasprotoval ministru Vasku Simonitiju ob vzpostavitvi Muzeja slovenske osamosvojitve. Pohodili so minimalne znanstvene in kolegialne standarde. Ne gre za stroko, gre za politično in ideološko obračunavanje s slovensko osamosvojitvijo, pripisovanje njenih glavnih zaslug Kučanu in njegovim ljudem. To najbolj potrjuje poročanje o Pučnikovem simpoziju v njegovih medijih, ki so ga pričakali na nož.
Naslednji korak bo ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in obračunavanje z vsemi onimi, ki vidijo v osamosvojitvi največji dosežek slovenske zgodovine. Ni slučajno postala članica vladnega kabineta Roberta Goloba dama, dejansko nadministrica za kulturo, katere glavna naloga je obračunavanje z nepravilnimi zgodovinarskimi pogledi. Ista znanstvenica, častilka sabotinskega napisa »Naš Tito« je hotela proslaviti 30. obletnico slovenske osamosvojitve z monumentalno razstavo o izbrisanih. Vsekakor je del slovenskega zgodovinopisja, vodilni pripadnik stroke ga označuje za spravno(?), na udaru politike, ki misli, da se je 24. aprila 2022 zgodil 27. april 1941. Vemo, da se takrat ni zgodilo nič. In od tega niča smo trpeli 50 let.
Morebitna izvolitev Milana Brgleza za predsednika države bo najavila navček sociali in demokraciji
V Sloveniji se je, tako kaže celo volilno leto, razvilo zelo močno talibansko gibanje, ki nas hoče vrniti v čas ljudske oblasti, socializma z človeškim obrazom. Trenutno se njegova največja žrtev upokojenci in potrebni bolniške nege. Glede na podatek, da so ravno prvi bili ključni volivci sedanje vladne garniture, dobivamo potrdilo dejstva, kako so mnogim v komunizmu oprali možgane. Namesto da bi osamosvojitev dojeli kot dejstvo, da oblast znova prehaja v roke ljudstva, kar je bistvo demokracije, še vedno verujejo, ne verjamejo, v glasnike Svobode, ki jih bodo v njihovem imenu, vendar za svoj račun osvobodili. Zato tudi nič ne protestirajo proti popolni ignoranci vlade njihovega socialnega položaja, ki se naglo slabša in lahko povzroči še hujše posledice kot covid-19. Morebitna izvolitev Milana Brgleza ne bo pomenila, da je ura 12. Najavila bo navček sociali in demokraciji.
