Kmalu bomo imeli novo vlado, ki jo bodo tvorile tri stranke. Naključje je hotelo, da bo Cerarjeva vlada vodila državo ob prodaji nekaterih ključnih državnih podjetij, kot sta denimo Telekom Slovenije in Aerodrom Ljubljana, in, v kolikor ne bo prej razpadla, tudi ob sklenitvi tretje faze privatizacije, ki bo pomenil formalni zaključek ekonomskega dela procesa tranzicije. Pravni in politični bosta zaključena ob vzpostavitvi zahodnih standardov v pravosodju in ob končanju politične delitve na komuniste in antikomuniste k vsebinski delitvi na leve (več pravic, manj odgovornosti, manj ekonomskih svobod), desne (več osebne odgovornosti, manj pravic, več ekonomskih svobod in ohranjanje tradicionalnih vrednot) in libertarce (popolna osebna odgovornost, malo pravic, veliko ekonomskih svobod), ki so vmes.
Kakorkoli, ironično je, da bo podjetja, ki so v pretežni državni lasti prodajala vlada, sestavljena iz strank, ki so dogmatske nasprotnice ekonomske svobode in zasebne pobude v gospodarstvu na račun močne prisotnosti države in obsežne regulative. Precej ekonomsko svobodno usmeritev je ob teh volitvah premierno v slovenski politični prostor ponudila NSi, ki je, kako pomenljivo, najbolj klasično krščanska stranka izmed vseh slovenskih političnih strank. S tem je pokazala, da namerava postati konzervativna stranka, kot jih poznamo v razvitem zahodnem svetu, kar je za naš politični prostor dobrodošla pridobitev. Da sta krščanstvo in svobodno gospodarstvo tudi v resnici lahko v sožitju, je moč brati od številnih zahodnih raziskovalcev politične filozofije in ekonomije.
Vlada, ki se nam obeta, bo torej podpisana pod prodajo Telekoma Slovenije, ki je še nedolgo tega veljal za paradnega konja slovenskega nacionalnega šovinizma. Naključje je tudi hotelo, da se bodo v mandatu Mira Cerarja unovčevale milijardne terjatve slabe banke do velikega dela slovenskega gospodarstva. Mnoga prezadolžena podjetja bodo v tem procesu dobila nove lastnike, ki bodo večinoma iz tujine. V preprostem jeziku rečeno, potekala bo večmilijardna tržnica prodajanja podjetij najboljšim kupcem. S tem se bo uradno in na očeh javnosti odvijala tretja faza privatizacije slovenskega gospodarstva. Slaba posojila se bodo pod okriljem DUTB v dobršni meri konvertirala v lastništvo, kar bo potekalo za vsak primer posebej in glede na razvojni potencial podjetij in ocene o njihovi dolgoročni vrednosti.
Vlada Mira Cerarja bo najbrž glede na filozofsko usmeritev strank bodoče koalicije želela aktivno nadzirati delovanje DUTB. Vendar v mnogih primerih bo politično prepričanje šibkejše od krute ekonomske stvarnosti, ki jo slika visoka zadolženost podjetij pod roko DUTB, ki je že lastnica večmiljardnega obsega terjatev do teh podjetij. Mimo ekonomskih zakonitosti se z nobeno politično filozofijo in preračunavanjem ne da. Tako vladi ne bo preostalo drugega kot spremljati prodajo Aerodroma Ljubljane, kjer je proces iskanja kupca že v drugi fazi, najresnejši ponudniki pa so že oddali zavezujoče ponudbe za odkup 75,5% državnih delnic podjetja. Tudi prodaja Telekoma Slovenije je tik pred drugo fazo, ko bodo najresnejši potencialni kupci povabljeni k oddaji zavezujočih ponudb. Nadaljevanje postopka prodaje bi naj potrdili v začetku septembra in takrat tudi pozvali potencialne kupce k zavezujočim ponudbam. Interes za nakup zaenkrat še ostaja in dokler bosta v igri vsaj dva kupca, lahko lastnik računa na ugoden razplet.
Dvomim, da bi si vlada drznila preklicati postopek prodaje Telekoma Slovenije. Najbrž se v strankah, ki bodo tvorile prihodnjo vlado, kljub njihovemu ideološkemu nasprotovanju prodaji, zavedajo, da bi morebiten preklic postopka prodaje Telekoma Slovenije pomenil neodgovorno igranje z ugledom države in bi državo umestil v ospredje na seznamu šovinistično-socialističnih držav, kar bi gospodarstvu prineslo visoke oportunitetne stroške. Podjetje v resnici ni mogočno zlato jajce, kot bi pričakovali. Lani je namreč pridelalo zgolj 52,3 milijona evrov čistega dobička, tako da bi lahko po konzervativni oceni potencialni kupec zanj odštel med 750 in 900 milijoni evrov. Ob vseh potrebnih prihodnjih vlaganjih v Telekom Slovenije je podjetje najbolje prodati uglednemu telekomunikacijskemu podjetju iz regije, ki je kapitalsko dovolj močan in strateško vezan na srednjeevropsko regijo, tudi za kak evro manj. Podobno je s prodajo NKBM, kjer je proces prav tako pred drugo fazo. Kdo so zainteresirani kupci ni jasno, interesentov pa bi naj bilo po poročanju medijev več. Banka je sedaj kapitalsko dovolj močna in bi morala ob trenutni javno objavljeni strukturi aktive in ob sprejemljivem obsegu slabih terjatev ustvarjati okrog 50 milijonov evrov dobička letno. Če se za banko v resnici zanima več kupcev, bi lahko zanjo iztržili med 600 in 700 milijoni evrov. Razpisa za Cinkarno Celje in Žito bi naj bila nared in kmalu zunaj.
Tehnično gledano bi vlada lahko posegla v proces prodaje mariborske banke, cinkarne, Žita in ostalih podjetij, ki še čakajo na pričetek prodaje, ter jih zaustavila pod oznako nadzorovane prodaje. Ne vem, koliko se možje z izjavami o nadzorovani prodaji zavedajo odvečnosti besede nadzorovana, saj je prodaja večjega premoženja po svoji naravi skrbno nadzorovana in premišljena za oba, kupca in prodajalca. Kupec vsaj načeloma ne bo pripravljen vlagati v nekaj, kar mu ne bo prineslo minimalnih pričakovanih rezultatov, in bo pri svojih ocenah zelo natančen, skrben in bo želel vplivati na proces. Podobno bi naj ravnal prodajalec, ki bi moral med procesom prodaje praviloma biti osredotočen na koristi in poudarjati vidike, ki višajo ceno premoženju, ki ga prodaja. Danes je prodaja vsakega večjega podjetja natančen in nadzorovan proces, kjer prodajalec in kupec sledita vsak svojim interesom. Prodajalec navadno želi iztržiti največ, kupec pa ponuditi najmanj.
Ko se bodo možje na vladi odločali o prodaji državnih deležev v podjetjih, naj imajo pred očmi dejstvo, da so potencialni investitorji dobro podučeni. Nadzorovana privatizacija naj ne bo mišljena šovinistično, kot mi ob branju osnutka koalicijske pogodbe asociira center za analizo izkušenj, temveč naj pomeni kakovostno prodajo najboljšemu kupcu, brez politizacije.
Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
