V objemu slovenske pomladi: Trenja med vodstvom in članstvom v SDZ

Na volitvah leta 1990 je bila sicer stranka SDZ na zmagoviti strani Demosa, vendar vodstvo ni skrivalo razočaranja, ker je Peterletova stranka SKD dobila več glasov. Do tedaj je namreč SDZ veljala za nesporno voditeljico in favoritinjo novih demokratičnih sil. Kar nekaj njenih političnih veljakov se je verjetno pred volitvami videlo v vlogi mandatarja, vendar je po dogovoru to mesto pripadalo Demosovi stranki, ki bi dobila največ glasov na volitvah. Hočeš nočeš je bilo treba vodstvo Vlade prepustiti Peterletu, katerega so mnogi funkcionarji SDZ videli kot preveč »klerikalnega«.

To vem iz prve roke, saj sem takšne ocene slišal na neformalnem sestanku ob pivu, ko smo proslavljali (skupno) zmago na volitvah. Vsaj za dr. Bučarja se spomnim, da je uporabljal besedo »klerikalni«, kar se je za mene zdelo zelo nelogično, ker pač v delovanju in stališčih Peterleta nisem videl ničesar klerikalnega.

Knjiga bo izšla konec meseca maja 2018 pri Celovški Mohorjevi založbi
Knjiga bo izšla konec meseca maja 2018 pri Celovški Mohorjevi založbi

Sicer pa je že od samega začetka v SDZ obstajalo precejšnje nasprotje glede političnih stališč ter vrednot – med vodstvom in večino članstva. Večina vodstva (predvsem pod vplivom predsednika Rupla) je bila pretežno levičarsko usmerjena in delno celo pripravljena igrati vlogo nekakšne “dvorne opozicije” silam prejšnjega sistema. Morda je obstajal celo kak dogovor, naj bi ob morebitni zmagi Demosa na volitvah 1990 SDZ preprečila dosleden prevzem oblasti s strani novih demokratičnih gibanj oziroma vsaj preprečila njihov “revanšizem”. Skratka zaščitili naj bi nosilce prejšnjega sistema ter Sloveniji zagotovili nadaljnjo pretežno levo provenienco.

Nasprotno pa je večina članstva vstopila v SDZ z iskreno željo po spremembi družbenega sistema in vzpostavitvi demokracije (ter seveda osvoboditvi Slovenije izpod jugoslovanskega jarma) ter so bili mnogi tudi izrazito protikomunistično usmerjeni. Ker je vodstvo v svojih javnih stališčih izražalo avtentično voljo večine članstva le glede nacionalnega vprašanja, ne pa tudi negativnega odnosa do komunizma in njegovih nosilcev ter naslednikov, je prihajalo do vse večjih trenj in napetosti med vodstvom in “bazo”.

To je kulminiralo na III. kongresu SDZ v Cankarjevem domu, ko je večina članstva (na zelo demokratičen način) izrekla jasno nezaupnico dotedanji politiki vodstva SDZ ter preprečilo zasuk stranke v levo. Na žalost je peščici izrazito levo usmerjenega vodstva (okrog Rupla) sledilo tudi precej drugih intelektualcev, predvsem zaradi prijateljskih vezi, in tako stranko dokaj osiromašilo.

Napaka Janeza Janše

Največjo napako je naredil Janez Janša, ki bi po svoji politični filozofiji gotovo sodil prav v to stranko (on je bil celo glavni avtor novega “prevratniškega” programa), vendar zaradi velikega števila prijateljev med odhajajočimi “demokrati” ni mogel ostati med Narodnimi demokrati. Če pa bi ostal – kot predsednik, kar mu je bilo ponujeno, potem bi bili Narodni demokrati močna stranka, na volitvah 1992 bi prišli v parlament (Jelinčič jim ne bi mogel pobrati glasov, kot jih je tako “oskubljenim” in brez karizmatičnega vodje) in levica ne bi zmagala na volitvah, saj bi bila močnejša desna koalicija.