Vir ankete, ki je tudi na dnu tega prispevka: Delo. Avtor kolumne: Dejan Steinbuch. Zaradi tega docela nedolžnega otroškega verza bi imeli pred tridesetimi leti njegovi starši lahko probleme. Če velja kult osebnosti in je država proletarska diktatura – in v SFRJ je veljalo skorajda že ustavno načelo, da je proletariat na oblasti – potem se otroci v šolah iz vrhovne instance pač ne smejo delati norca.
Do konca osemdesetih in slovenskih ustavnih amandmajev je namreč veljal tudi 133. člen kazenskega zakonika, ki je inkriminiral svobodo vesti in izražanja. Verbalni delikt je pomenil, da se čez državo, sistem in voditelje ne sme govoriti. Zaradi izjave »Tovariš Tito ima debelo rito«, bi imeli v SFRJ probleme z oblastjo.
Za marsikoga, ki mu je slovenska obsedenost s socializmom in titoizmom tuja, je nepredstavljivo, kako se lahko leta 2012 toliko razumnih ljudi navdušuje nad likom enega izmed tipičnih diktatorjev dvajsetega stoletja. Kajti še pred dvajsetimi leti o Josipu Brozu ni nihče razmišljal.Konec osemdesetih, ko se je začela demokratizacija, bi se posmehovali nekomu, ki bi malikoval maršala ali se celo oblačil v podobne uniforme.
Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih ljudem na pamet ni prišlo, da bi objokovali Jugoslavijo, titoizem ali samoupravljanje. Izzivov je bilo preveč, vera v prihodnost močna. Zanimivo je, da v tistem obdobju tudi na Dražgošah ni bilo omembe vrednega dogodka. Govorili so tretjerazredni funkcionarji, zbralo se je nekaj sto ljudi.
Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih je titoizem v Sloveniji izumrl.
Potem pa se je nekaj začelo spreminjati na začetku novega tisočletja. Dražgoše so nenadoma dobile povsem nov sijaj in veljavo. Postale so nekakšno vrednostno središče ortodoksnega, predmodernega in kvazipartizanskega političnega zborovanja, namenjenega mobilizaciji skrajno levičarskega volilnega telesa. V luči zgodovinskih dejstev so Dražgoše postale Lažgoše.
Na širši, družbeni ravni se je začela dogajati reinterpretacija titoizma in zgodovine v Jugoslaviji. Namesto da bi zgodovinarji osvetlili vse like tedanjega časa – izjemo je napravil kvečjemu profesor Jože Pirjevec z biografijo Tito in tovariši – in pošteno povedali, da je imela Slovenija do južnih bratskih republik napol kolonialen odnos (ne, tega Slovenci nikoli ne bodo priznali), se je utrgal plaz amaterskih interpretacij naše herojske zgodovine.
Nenadoma smo postali edini narod, ki je ohranil tradicijo titoizma. Samo v Sloveniji je odnos do Josipa Broza izrazito pozitiven, spomini na SFRJ pa svetli in nostalgični.
Iz česa to izhaja, zakaj je tako?
Bržčas iz naše socialne patologije. Kajti tudi drugi, bistveno večji in bolj zgodovinski narodi, ki imajo zgodovinske travme 20. stoletja, se soočajo s podobnimi problemi pri vrednotenju svojih psihopatskih voditeljev – in sicer ne glede na stopnjo njihove avtokratskosti. Španci, denimo, s Francom. Pa je bil Franco vsaj tako benevolenten diktator kot naš Tito.
Italijani niso razčistili z Mussolinijem. Tudi zaradi grozljivo nekorektnega izobraževalnega sistema, ki še zdaleč ni vzpostavil pravšnje mere kritične distance do obdobja fašizma.
Rusi znova oživljajo kult Gruzinca Stalina. Tudi pri njih se čudaki oblačijo v prav takšne uniforme, kot jih je nosil generalissim z brki, in hodijo naokoli, nagovarjajo ljudi, nastopajo na obskurnih in manj obskurnih prireditvah, ščipajo otroke v lica in govorijo, da so Stalin.
Bolno. Toda v družbah, ki niso razčistile s svojimi travmami in strahovi, se to dogaja. Med Rusiji in Slovenijo ni tako velikih razlik glede tega.
Edino Nemci ne morejo odkrito podoživljati Hitlerja (razen desnih skrajnežev, katerih politično delovanje pa so v glavnem prepovedano), ker so jih zahodni zavezniki poslali skozi proces denacifikacije. Avstrijci so se temu izognili, zato se jim je zgodil Haider.
Pri Slovencih je problemov več. O tem sem že pisal. Slabša ko je sedanjost, lepši so spomini na preteklost. Ker biološke povezave s titoizmom pri mlajših generacijah pač ne more biti, se krepi institucionalizirana nostalgija po starih časih. To pa ni več nedolžna šala, ki jo zganja nek Godnič. Obujanje spominov na Dan mladosti in titoistično štafeto je fenomen per se. Je še en dokaz več, kako izgubljena, brezidejna in prededipalna je naša »liberalna« in »demokratična« družba.
Da ne bo nesporazuma: kult Tita, Franca ali Mussolinija naj ljudje mirno gojijo pri sebi doma, zaradi mene tudi v kleti. V svojem zasebnem življenju naj zganjajo, karkoli želijo. Ne morejo pa tega početi javno ali celo v okviru javnih institucij.
Si predstavljate, da bi objokovali titoizem počeli leta 1988 ali 1992? Jasno da ne. Takrat so to počeli le redki radikalci. Večina Slovencev je bila srečnih, da smo se pobrali iz SFRJ in rešili revščine propadajoče države.
Zakaj je torej danes občutek drugačen? Zaradi gospodarskih in socialnih razmer? Gotovo, srednji sloj je že ali pa bo kmalu obubožal, vedno več ljudi živi na pragu revščine in v takšnih kriznih razmerah je obujanje spomina na čase, ki se jih večina ljudi niti ne spomni več, veljajo pa za socialno pravične (nihče ni bil lačen, vsi so bili zaposleni in podobne krilatice), po svoje razumljivo. Toda le v družbi, ki ji do zrelosti manjka še precej. Le v državi, ki se ne zaveda temeljev svoje državnosti.
Malikovanje titoizma in kulta osebnosti nista iracionalna, kot to marsikdo misli. Po mojem gre vse skupaj v kontekst slovenske socialne patologije. Živeli smo materialno in socialno relativno lagodno življenje v SFRJ. Partijska elita sploh. Ko se je sistem sesul, ker je temeljil na ekonomsko nevzdržnih predpostavkah, smo se odločili, da poskusimo s kapitalizmom.
V Sloveniji se kapitalizem ni ravno obnesel. Moj prijatelj, sicer vrhunski deloholik in menedžer, pravi, da zato ne, ker so se Slovenci v Jugoslaviji »balkanizirali« in se jim enostavno ne ljubi več delati.
Verjetno do neke mere to drži. Ključni problem histerije okoli Tita in Dneva mladosti pa lahko v bistvu zelo enostavno identificiramo: kot država nimamo identitete, kot narod nimamo nobene volje in energije.
Res si ne zaslužimo lastne države. In če parafraziram naše ljube titoiste; Josip Broz nam je tudi nikoli ne bi dal.
Brez skrbi.
Kaj simbolizira Josip Broz – Tito?
Odgovarjali so: Dušan Jovanović, Špela Šipek, Janez Furman, Nina Ivanič, Jure Apih, Irena Prijović, Samo Rugelj. Vir: Delo.
Dušan Jovanović, režiser
Josip Broz simbolizira socialistično Jugoslavijo po drugi svetovni vojni: obnovo in gradnjo z vojno porušene dežele, socialistično samoupravljanje, upor proti Stalinu in politiko neuvrščenosti. Simbolizira mir in polno zaposlenost. Po drugi strani simbolizira kult osebnosti, Goli otok, obglavljenje liberalcev in povojne poboje. Pod njegovim vodstvom je Jugoslavija uživala v svetu velik ugled, sam pa bo ostal v spominu kot izjemen državnik.
Špela Šipek, urednica
Mislim, da se večina ljudi Tita spominja kot lika poveljnika, ki je partizansko vojsko vodil do zmage nad fašističnim okupatorjem in izdajalci. Simbolizira lik na piedestalu, s pomočjo katerega je PR-stroj promoviral pozitivne vrednote, kot so tovarištvo, bratstvo, izobraževanje, krepitev duha in telesa. In po drugi strani simbolizira zločin nad ubitimi takoj po koncu vojne in preganjanimi političnimi nasprotniki. Tako simbolizira travmo dela slovenskega naroda, ki so jim prednike ubili ali zapirali, in dela slovenskega naroda, ki je ponosen na upor proti fašizmu. Čeprav Josip Broz – Tito v celoti simbolizira preteklost, simbolizira tudi razklanost slovenskega naroda, ki zdaj ni nič manj goreča kot pred dvajsetimi ali šestdesetimi leti.
Janez Furman, župnik
Broz in Kardelj sta nekoč med sprehodom po Brdu prišla do križa in se zazrla v Kristusa. Edi začne razlagati, kako njuno življenje ni bilo zmeraj vzorno, pa sta se vendarle tako daleč povzpela; tale siromak pa se je trudil za blagor človeštva in nazadnje pristal na križu. Maršal odgovori: »Edi, ko bova midva umrla, še žebljev ne bodo imeli.« In res, v obdobju njune smrti si težko prišel do žebljev. Preden bo kritična zgodovinska distanca umestila Tita v resnični kontekst njegovega obdobja, se bodo pač lomila kopja o njegovi osebnosti in času, ko je vodil pokojno SFRJ. Zaradi zlorabe in nezrelega gledanja na demokracijo se mnogim obujajo asociacije na maršalov lik kot mitičnega heroja; drugi, ki so preživeli Goli otok ali katero drugo represijo, bi postavili spomenik njegovih žrtev. Kljub njegovi glorifikaciji smo vsi skupaj navadni smrtniki.
Nina Ivanič, igralka
Težko objektivno odgovorim na to vprašanje, ker sem kot osnovnošolka ves čas poslušala in se učila o Titu kot o nekom, ki so ga sama dobrota, poštenost, srčnost, sposobnost in še bi lahko naštevala. V naših otroških očeh je pomenil velikega heroja in človeka z velikim srcem. Tako so nas učili, tako smo verjeli. Vsaka stvar pa ima dve plati, tako tudi Titova zgodba. Z leti se je marsikaj razkrilo in ves blišč okrog Tita se je počasi razblinjal. V mojih odraslih očeh zdaj simbolizira nekaj povsem drugega od zgoraj naštetega. Za lepim okvirom se marsikdaj skriva grda in umazana plat.
Jure Apih, publicist
Tito ni eden, Titov je več. Je zagorski ključavničarski vajenec, ki se je brez vsake šole naučil igrati klavir, ki je osvojil medaljo avstrijske vojske v sabljanju in plesal z angleško kraljico na svojem otoku. Je boljševistični agent, ki je skrivnostno preživel Stalinove čistke. Je vodja in maršal edine prave odporniške vojske v drugi svetovni vojni. Je vojni zločinec, odgovoren za največji nesodni poboj ujetnikov in civilistov v Evropi. Je edini voditelj, ki se je upal upreti Stalinu, svoje narode pa popeljati na tretjo pot med socializmom in kapitalizmom, med enoumjem in samoupravljanjem. Je zgodovinski duhovni vodja neuvrščenega sveta, več kot polovice človeštva; na njegovem pogrebu se je zbrala tolikšna množica svetovnih voditeljev kot še nikoli poprej. Bil je osat in »ljubičica bela«. Dumasov grof Monte Cristo je vajenec proti njemu.
Irena Prijović, ekonomistka
JBT simbolizira voditelja Jugoslavije. Kaj komu ta simbol pomeni, je odvisno od posameznika. Od tega, kateri generaciji pripada, ali je in kako je živel v tistem času, ali je tujec ali nekdo, ki je nekoč bil Jugoslovan. Odvisno od povzemanja in razlaganja zgodovine. Osebno Tita povezujem z mirnim otroštvom, lastno nevednostjo in neke vrste iluzijo, ki smo jo takrat živeli.
Pravkar sem se vrnila iz Berlina in sem še pod vtisom simbolov razdeljenosti povojne Nemčije tega mesta. Medtem ko so Vzhodni Nemci dolgo časa različno rušili zid in enkrat je tudi fizično padel, smo sami z vojno na prostorih nekdanje države plačali najvišjo možno ceno.
Dr. Samo Rugelj, publicist
Odvisno za koga. Za nekaj starejše generacije je Tito pogosto še vedno simbol »starih dobrih časov«, ko se je živelo bolj brezskrbno, sicer z nižjim standardom in ob političnem enoumju, a brez eksistenčnih strahov. Moji generaciji je Tito pomenil velikega voditelja, ki so nam ga kovali v herojske višave z zgodbami in pesmimi, osebno pa mi je najbolj v spominu ostal po svoji bolezni, zdravljenju na Kliničnem centru in veličastnem pogrebu. Kakšnega posebnega čustvenega odnosa do njega nisem imel več: ko sem nekaj let pozneje v vojski preživel dobro leto v Beogradu, me v Hišo cvetja ni potegnilo, čeprav tja najraje hodijo Slovenci. Za mlade generacije, naše otroke, pa je Tito zgodovinski lik iz učbenika, ki je vodil Jugoslavijo oziroma SFRJ, pri čemer morajo dobro pomisliti, da se spomnijo, kaj ta kratica sploh pomeni.
