V četrtek, 22. septembra 2011 zvečer je priznani tržaški zgodovinar dr. Jože Pirjevec v »novomeški« Mestni knjigarni maloštevilni publiki predstavil svojo knjigo Tito in tovariši. Knjiga je takoj po izidu zavzela prvo mesto na lestvici najbolj prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah in se uvrstila med najbolj brane zgodovinske knjige zadnjih dvajsetih let.
Pirjevec je uvodoma poudaril, da ta knjiga sicer ni njegov »labodji spev« ampak plod domala 40 letnega dela, torej od kar so leta 1968 odprli britanske, kasneje pa še druge arhive. Najprej je hotel napisati knjigo o Edvardu Kardelju, vendar je kmalu spoznal, da brez Tita ne more pisati o Krištofu. Še najbolj je bil Pirjevec vesel arhiva v Ljubljani, kjer je bilo v Dedijerjevi zapuščini več kot 300 škatel. Sicer pa Tito z biografi, tako kot z ženskami, ni imel sreče. Njegovi biografi so bili večinoma časnikarji in diplomati, ne pa zgodovinarji. Njihov problem je bil, da zgodbe o Titu niso znali prikazati v širšem zgodovinskem kontekstu.
Oče je bil pijanec in Tito ga ni hudo spoštoval, mati Slovenka pa je bila prava mučenka, saj je rodila petnajst otrok, od katerih je preživelo samo petero, med njimi tudi Tito. V Kumrovcu je prevladovala velika revščina. Izučil se je za ključavničarja, delavec pa ni bil dolgo. Kmalu so ga vpoklicali v vojsko, kjer je bil leta 1915 ranjen in odpeljan v rusko ujetništvo. V Sibiriji se je srečal z boljševiki in se prvič poročil. Od takrat naprej je zelo poudarjal, da je boljševik in da se ni zaljubil samo v Rusinjo, ampak tudi v Rusijo. Ruski jezik je odlično obvladal, saj je veliko Puškinih pesmi znal celo na pamet.
Tito v Moskvi
Ko je Tito leta 1935 prišel v Moskvo je minilo samo tri mesece po atentatu na Sergeja M. Kirova, leningrajskega voditelja KP SZ. Leninist Kirov je ogrožal Stalina, zato ga je dal likvidirati, proti »boljševističnim zarotnikom« pa je sprožil široki val čistk, kjer so se znašli tudi jugoslovanski komunisti. Od okoli 900 bivajočih v Moskvi in drugje po Rusiji, jih je preživelo samo okoli sto, po nekem drugem viru pa celo samo dvanajst (12)! Tito je kot po čudežu ostal živ. Njegov vzpon po »partijskih stopničkah« sta omogočila dva dogodka; frakcijski spor jugoslovanskih komunistov po kongresu v Splitu, ko je bila KPJ zelo razklana. Spopad za oblast je potekala med Titovo skupino (Kardelj, Moša Pijade, Aleksander Ranković, Đilas, Ivo Lola Ribar itd…), ter med staro partijsko gardo, ki jo je vodil Milan Gorkić. Ko se je Gorkič zaradi zapleta pri pošiljanju komunistov v Španijo zameril Kominterni, so ga poklicali v Moskvo in ustrelili, Stalin pa je Titu dovolil, da je prevzel vodenje jugoslovanske partije, oziroma ga je Kominterna imenovala za sekretarja KPJ. To je bila čisto druga partija, saj je Tito stare komuniste »počistil« in začel delati z mladimi, fanatičnimi tovariši, ki so bili prekaljeni v jugoslovanskih zaporih in bili za partijo pripravljeni dati tudi življenje. Frakcionaštvo je bilo za njih najhujši zločin proti partiji! Takrat v Jugoslaviji še ni bilo velike industrije in pravih delavcev je bilo samo peščica. Zato je Titova partija imela močan vpliv na študentsko populacijo v takratnih univerzitetnih mestih, torej v Beogradu, Zagrebu in v Ljubljani.
Vojak
V vojaškem smislu Tito ni bil neki briljantni vojni strateg. Bil je komandant po načelu »od poraza do poraza do zmage«. V bistvu je bil Tito po besedah Koče Popovića, diplomanta pariške Sorbone, »condottiere«, človek ki daje impulz, ki vleče. Bistvo Titovega mita je bilo dejstvo, da je bil Tito partizan med partizani; lačen, umazan, ranjen, ušiv, prestrašen itd. Kult osebnosti pa si je začel graditi na II. zasedanju Avnoja v Jajcu, ko je zadaj za govorniškim pultom stal Titov kip, ki ga je sijajno izdelal hrvaški kipar Antun Avguštinčič. Leta 1944 je Tito po balkansko grdo nalagal Winstona Churchilla, ko mu je obljubil, da po vojni v Jugoslaviji ne bo komunizma. Ko pa je leta 1944 iz Romunije in Bolgarije napredovala Rdeča armada proti Jugoslaviji, se je v Moskvi priklonil Stalinu in mu obljubil komunistično družbeno ureditev v Jugoslaviji. Zaradi teh mahinacij je na eni strani Tito dobil Beograd, na drugi strani pa je kasneje zaradi maščevanja Churchilla, izgubil Trst!
Politik med Vzhodom in Zahodom
Tito se torej v nasprotju s pričakovanji Stalina ni zavzemal za socializem azijskega tipa, ampak po vzoru francoskih utopičnih socialistov za tako imenovani Kardeljev samoupravni socializem. Načeloma je bil sistem zgrajen na dobrem, izobraženem in poštenem človeku, kar je bilo utopično, povrhu pa komunisti niso bili povsem koherentni, saj se nikakor niso mogli odpovedati oblasti, kar je v demokracijah nekaj povsem običajnega. Prepričani so bili, da brez komunistov država ne more obstojati, saj jo po načelih planskega gospodarstva, znajo voditi samo oni, ki so izvoljeni, da ljudstvo popeljejo v komunistični raj. Tako so njegovi tovariši kmalu postali nevarni, zato jih je odstranil na tak ali drugačen način. Celo Kardelj je bil na »odstrelu«, saj so ga na neki »lovski žurki« v Karađorđevu »pomotoma« (nesreča) obstrelili z vojaško puško. Liberalni eksperiment samoupravnega socializma tako ni uspel, ker ga je Tito v kali zatrl.
Tito ni bil srečen človek. Vedno je moral balansirati med Vzhodom in Zahodom, da je preživel skupaj z Jugoslavijo. Še leta 1964 je Jugoslavija uvažala pšenico iz ZDA brez plačila, čeprav smo imeli Slavonijo, Srem in Vojvodino. Uradno je bil Tito poročen samo dvakrat, ljubic in partnerk pa je imel veliko več. Še najbolj sta se ujela z inteligentno Herto Haas, Jovanka pa je bila takrat sicer lepa in privlačna in Tito jo je zelo ljubil, vendar ona je bila bolestno ljubosumna na vsako žensko, nazadnje pa je leta 1966 skupaj z Rankovićem kovala prisluškovalno zaroto proti Titu.
Nazadnje je Tito v Ljubljani četrtega maja 1980 umrl. Ves čas njegove bolezni so se komunistični mogotci zelo bali, da bodo po njegovi smrti v Jugoslavijo vdrli Rusi. Zato so Tita v Ljubljani cele štiri mesece držali v umetni komi, Rusi pa so se zapletli v Afganistanu in z intervencijo ni bilo nič. Tito je umrl sam, brez žene in tovarišev.
Na koncu je Jože Pirjevec, avtor zanimive knjige povedal, da so bile svetle točke njegovega vladanja NOB, upor Informbiroju in gibanje Neuvrščenih, slabe, temne točke pa so bile: izven sodni poboji, neznansko slo po oblasti in imetju, ter življenje »na veliki nogi«.
Foto: Franci Koncilija
