Naslov je seveda nastal po četrtkovi oddaji Tarča, v kateri smo spremljali dobro režirano farso, ki je seveda temeljila na scenariju, napisanem že pred tedni, kako bi sicer lahko spremljali telefonske pogovore, ki jih je tako imenovani žvižgač začel snemati takoj, ko so začeli kupovati zaščitno opremo.
V oddaji smo se naposlušali agresivne novinarke, ki je tako dobro opravila svojo nalogo, da je verodostojnost oddaje in celotne hiše uspešno zbila do tal. Ni je zanimalo dejstvo, da smo v izrednih razmerah, da so cela letala z zaštitno opremo države plenile kar na letališčih, ne dejstvo, da v takšnih razmerah ne moreš izbirati med boljšim in slabšim modelom ventilatorja, ampak samo med tistim, ki je na voljo, in med tistim, ki bo na voljo takrat, ko ga ne boš več potreboval.
Temu uvodu ob rob še jasno sporočilo: odločno se zavzemam za transparentnost in za resno preiskavo, kar pa ni bil namen četrtkove oddaje Tarča. Pravi namen oddaje Tarča, je bila zgolj provokacija.
»Petični« novinarji, to so tisti, ki strašno radi pišejo peticije in jih pošiljajo v Evropo
Iz podobnih nagibov nam danes skrbno prikrivajo tudi razloge za neko pismo, ki so ga napačno poimenovali depeša. Slovenski novinar Blaž Zgaga je namreč že konec marca Slovenijo blatil v hrvaškem tedniku Nacional v članku z naslovom: »Janševa Slovenija v času pandemije čez noč postala vojna država«.
Tri dni za tem so »petični« novinarji, to so tisti, ki strašno radi pišejo peticije in jih pošiljajo v Evropo, poslali pismo predsednikom evropskih institucij. Tudi zato je komisarka Sveta Evrope za človekove pravice 3. aprila med drugim okrcala Slovenijo, naj zaščiti novinarja, saj naj bi bil tarča kampanje klevetanja medijev, ki so blizu politični stranki, ki vodi vladno koalicijo.
Le nekaj dni za tem je isti članek Blaža Zgage, ki je izšel že na Hrvaškem, izšel tudi v italijanskem časopisu L’Espresso z naslovom: “Slovenija, polna pooblastila za predsednika vlade: Državni udar v zakulisju pandemije“. Kar vam prepuščam presojo o tem, kdo res blati našo državo v tujini.
Na pisanje se je odzval veleposlanik v Italiji in odgovor poslal na uredništvo časopisa: »Spoštovani gospod urednik, pri objavi članka se je, žal, primerilo, da ste objavili slovenski notranje politični medijski obračun s slovensko vlado brez ustreznega preverjanja dejstev.” Tako je v uvodu povzel farso in tudi tega skoraj gotovo še niste slišali. Celotno pismo sem našel le na straneh uredništva radia Trst in televizije Nova 24.
Če bi mi sprejeli švedski model, bi imeli najmanj petsto mrtvih
Smo se pa v teh dneh vsi skupaj naposlušali besed o neodvisni uredniški politiki, suverenosti, medijski svobodi, svobodi izražanja… Le besede odgovornost ne boste našli vmes.
V času, ko je v karanteni polovica sveta, se nekaterim novinarjem ne zdi sporno objavljati prispevkov, v katerih bolj ali manj odkrito dvomijo v ukrepe, ki, tako strokovnjaki, rešujejo življenja.
Vsak teden lahko slišite besede hvale tako imenovanemu švedskemu modelu. Vse res izgleda krasno do trenutka, ko najdete podatke, ki vam jih seveda zamolčijo. Švedska je na desetem mestu po umrljivosti na milijon prebivalcev. Če bi mi sprejeli njihov model, bi imeli najmanj petsto mrtvih. Se komu še zdi to najboljši model?
Toliko o neodvisnih novinarjih, ki med drugim ne upajo zastaviti nobenega dodatnega vprašanja politikom, ki v mikrofon in kamero mirno trobezljajo neumnosti. Oprostite izrazu, ampak nekaterih izjav res ne morem drugače poimenovati. Ob varovanju državnih meja so nekateri govorili o tem, kako bo vojska korakala po Ljubljani in da bodo na cestah tanki. Da bi kdo od novinarjev premogel toliko zdrave pameti, da bi jih vprašal, po kakšni logiki je Ljubljana znotraj petkilometrskega obmejnega območja, kolikor je bil predlog za delovanje Slovenske vojske, in ali resno mislijo, da bi Slovenski vojaki na ukaz kogarkoli, kar tako izvedli državni udar?
Z novinarsko, pravzaprav z vsako svobodo, se sorazmerno veča tudi odgovornost
V bistvu je kriza razgalila dejstvo, da petični novinarji ne znajo ali pa verjetneje namerno ne postavljajo pravih vprašanj. Ko je prejšnji vodja NIJZ izjavil, da je »določilo o razkuževanju hodnikov in stopnišč v večstanovanjskih stavbah neprimerno,« ga nihče ni vprašal, zakaj že mesece gledamo, kako nekatere države razkužujejo celo ceste, ne samo stopnišč. Še zdrava kmečka pamet ve povedati, da je v stolpnici z več kot sto stanovanji priporočljivo skrbeti za čistočo že zaradi osnovne higiene, kaj šele ob virusu, ki je samo v sosednji Italiji med drugim ugasnil več kot 150 življenj zdravnikov.
Za piko na i spremljamo sedaj še nadaljevanko z maskami. Kdo je, kdo ni… Vse skupaj si zasluži eno samo besedo: linč. Absolutno sem za policijsko, KPK, notranjo, zunanjo in še kakšno preiskavo in za odgovornost morebitnih krivcev tudi, hkrati pa sem odločno proti načinu, ki je navaden linč in se, mimogrede, tudi igra s prenapetimi živci vseh nas, ki vsi težko prenašamo težo tega trenutka. Skrajno neprimerno in nevarno. Kdo bo prevzel odgovornost, če bodo dogodki na ulici ušli iz nadzora in ogrozili življenja? Ne samo tistih, ki nasedajo provokacijam, tudi njihovih bližnjih in nenazadnje nas vseh.
Dragi novinarji, uredniki: svoboda, neodvisnost absolutno, ampak ne brez odgovornosti, lepo prosim.
Celoten prispevek je dostopen TUKAJ
