Tako desni kot levi fašizem sta pojava, ki ogrožata demokracijo in bi se jih zato morali bati (2. del)

Značilnosti desnega oziroma levega fašizma

Poleg že omenjenih značilnosti desnega in levega fašizma obstajajo še nekatere značilnosti, ki so obema fašizmoma skupne. Če navedem najpomembnejše: iskanje razrednih sovražnikov in podpihovanje sovraštva do njih, uporaba uličnega in drugega nasilja za doseganje svojih političnih ciljev in se dokopati oblasti, v primeru prevzema oblasti pa avtoritarno vladanje in hegemonistično obvladovanje družbe, zatiranje opozicije, diskreditiranje ter preganjanje svojih nasprotnikov, kršenje človekovih pravic, mučenja in poboji ljudi, ukinitev svobode govora in medijska cenzura ali popolni nadzor nad mediji.

Čeprav imata desni in levi fašizem enake značilnosti in metode delovanja, pa določene razlike med njima vendarle obstajajo. Gre za razlike, ki so sicer odvisne tudi od posameznega okolja, a se nanašajo predvsem na vrsto sovražnikov: v času pojava desnega fašizma so to bile predvsem rasne in druge manjšine, v času pojava levega fašizma pa so to bili buržoazija in kapitalisti, kar je še posebej paradoksalno ob misli, da so predstavniki levega fašizma tudi sami želeli postati ali bili del privilegirane elite. V današnjem času so sovražniki pripadnikov desnega in levega fašizma ostali bolj ali manj isti. Spremenilo se je le to, da so sovražniki pripadnikov desnega fašizma poleg že omenjenih postali tudi priseljenci iz drugih držav, sovražniki pripadnikov levega fašizma pa so postali predvsem verniki in drugače misleči.

Levi fašizem v podobi kulturnega marksizma

Če je desni fašizem ostal bolj ali manj pri enakih metodah delovanja kot v preteklosti, pa slednje ne velja za levi fašizem, saj je ta tekom časa spremenil strategijo in vzpostavil nov koncept svojega delovanja ali koncept kulturnega marksizma, ki se kaže v dveh (vzporednih) oblikah, in sicer v obliki ‘dolge poti pri spreminjanju družbe’ – ta se izvaja predvsem v zahodnih družbah – in v obliki ‘radikalne poti pri spreminjanju družbe’, ki se izvaja na južnoameriški celini pod okriljem Foruma São Paulo.

Temelji kulturnega marksizma izhajajo iz smernic marksističnega teoretika Antonija Gramscija oziroma iz marksističnih postulatov, ki so jih razvili predstavniki Frankfurtske šole. Predstavniki te šole (Max Horkheimer, Teodor Adorno, Erich Fromm idr.) so marksistične postulate – razredni boj med delavskim razredom in kapitalisti – prenesli na intelektualno raven ter ga po Gramscijevem receptu nadomestili z govorom o belopoltih zatiralcih in zatiranih manjšinah. V ta namen so razvili različne ‘osvoboditvene teorije’. Njihovo bistvo je razgraditev stebrov in vrednot zahodne civilizacije (družine, naroda, krščanske vere, kulture, šolstva, zasebne lastnine, demokracije in tržne ekonomije) oziroma načrtna indoktrinacija družbe (predvsem mladih) z bolestnimi teorijami (spola, rase in podobno), s ciljem razvrednotenja naravnih danosti ter ustvarjanja privilegiranih manjšin v družbi. Če je izvajanje omenjenih teorij v praksi kakor koli ogroženo, pripadniki kulturnega marksizma to razglašajo za sovražni govor, tiste, ki nasprotujejo tem teorijam, pa označujejo s fašisti. Gre seveda za svojevrstno ironijo ob dejstvu, da takšno označevanje prihaja s strani tistih, ki pod krinko antifašizma uporabljajo fašistične metode delovanja.

In podobne metode, toda v še bolj radikalni ali skrajni obliki, se izvajajo tudi v podobi že omenjenega Foruma São Paulo (v nadaljevanju: forum). Tako v državah, kjer so pripadniki foruma na oblasti (denimo v Venezueli), kot v državah, kjer so na oblasti desne vlade, je značilnost pripadnikov foruma, da širijo marksistične teorije in laži, ustrahujejo nasprotnike marksizma, ustvarjajo politično nestabilnost in podpihujejo proteste z elementi vandalizma, skratka izvajajo vse tisto, kar je značilno za levi fašizem in ima veliko skupnega s podobnimi pojavi na evropski celini in drugod po svetu. Čeprav gre pri južnoameriškem modelu kulturnega marksizma za drugačno okolje, je videti sledi kulturnega marksizma denimo tudi v Putinovi Rusiji, na Kitajskem in v Severni Koreji, končno in nenazadnje pa tudi v Sloveniji.

Kakor koli stvari obračamo, je eno gotovo: tako desni kot levi fašizem sta pojava, ki ogrožata demokracijo in bi ju morala vsaka zrela demokratična družba ne le prepoznati, ampak se jima tudi z vsemi demokratičnimi sredstvi zoperstaviti. V nasprotnem primeru obstaja tveganje vrnitve fašizma v njegovi najbolj sprevrženi in srhljivi podobi.

Prvi del prispevka o levem in desnem fašizmu istega avtorja, si lahko preberete tukaj.