Desni in levi fašizem: pojava, ki zagotovo obstajata (1. del)

V javnem diskurzu je besedo “fašizem, fašisti” velikokrat slišati. Najbolj pogosto se ta beseda uporablja kot zmerljivka in v napačnem kontekstu, neredko pa tudi zlonamerno, s ciljem diskreditiranja političnih nasprotnikov. Predvsem slednje kaže na to, da fašizem (bodisi sofisticiran ali pa v skrajni obliki) je oziroma obstaja. Čeprav gre za pojav, ki ga lahko vidimo v različnih državah po svetu, naj se v pričujočem članku omejim le na pojave fašizma na evropskih tleh …

Izvor fašistične, nacistične in komunistične ideologije

V poplavi najrazličnejših ideologij, ki smo jim na evropskih tleh priča, lahko vidimo, da je med ideologijami in totalitarizmom tanka meja, da se ideologija ob ‘ustreznih’ pogojih (v primeru razgretih političnih razmer in podobno) lahko hitro sprevrže v skrajnost, v totalitarizem. Čeprav je temu tako, pa je treba ločiti med ideologijami, ki načeloma niso totalitarne, in tistimi, ki so že v svojem izhodišču totalitarne. Zgodovinska dejstva kažejo, da so ideologije s totalitarnimi prvinami predvsem fašistična, nacistična in komunistična ideologija oziroma različne idejne ‘smeri’, ki izhajajo iz teh ideologij, kot tudi to, da imajo vse tri ideologije isti izvor, in sicer v doktrini socializma ali socialistični doktrini (v nadaljevanju: socialistična doktrina), ki jo je vzpostavil Karl Marx in so jo tekom časa razvili oziroma dopolnili vodilni predstavniki omenjenih ideologij. Več o tem sicer še v nadaljevanju, a če socialistično doktrino povzamem, ta temelji na Marxovi trditvi, da je – če poenostavim – socializem mogoč šele po razrednem boju med zatiranim delavskim razredom in zatiralskimi kapitalisti oziroma da so za zmago delavskega razreda nad kapitalisti in za vzpostavitev družbene lastnine ter brezrazredne družbe potrebna nasilna sredstva. Če Marxovo doktrino postavimo v kontekst fašistične, nacistične in komunistične ideologije, omenjene ideologije nimajo le istega izvora, ampak se tudi – enako kot to predpostavlja socialistična doktrina – skušajo dokopati do oblasti z nasilnimi metodami in sredstvi. Pri obravnavanih ideologijah pa je pomenljivo še nekaj: ne le, da se vedno znova pojavljajo oziroma ciklično ponavljajo, ampak so vselej na napačni strani zgodovine.

Fašistična in nacistična ideologija

Če začnem pri fašistični in nacistični ideologiji, se njuna povezanost s socialistično doktrino kaže – če omenim le najvplivnejša predstavnika obeh ideologij – v idejnih smernicah fašističnega diktatorja Benita Mussolinija na eni strani in v smernicah nacističnega diktatorja Adolfa Hitlerja na drugi strani. Oba sta namreč v mlajših letih simpatizirala s socialistično doktrino in v kasnejših letih svojo naklonjenost do socializma ‘nadgradila’ v fašistično oziroma nacistično ideologijo, s skrajno desničarskimi prvinami. Razlika med njima je le ta, da se je Mussolini pri izvajanju fašistične ideologije osredotočil na italijanski nacionalizem, a pri tem obdržal precej prvin socialistične doktrine, medtem ko je Hitlerjeva nacistična ideologija bila ali postala mešanica nacionalizma, antisemitizma in socializma. V zvezi s socializmom je pomenljivo Hitlerjevo pojmovanje socializma v njegovih mladih letih. V enem od svojih citatov je namreč zapisal: Navsezadnje se ravno zato imenujemo nacionalsocialisti! Želimo začeti z izvajanjem socializma v našem narodu in med našimi ljudmi. Mednarodni socializem je možen šele, ko postanejo posamezni narodi socialistični (prim. Wagener Otto, Hitler: Memoirs of a Confidant / Spomini zaupnika, str. 288, 1978). To teorijo je Hitler kasneje dopolnil s tezo, da naj bi se namesto verskih, političnih in razrednih delitev ustvaril nov, enoten razred, ki bi zavračal ideologije (kot so liberalizem in kapitalizem) in si namesto njih prizadeval za vzpostavitev družbe, zgrajene na (arijski) rasi in nemški kulturi, kot tudi s tezo, da si je treba namesto vladavine proletariata, kot ideala socializma, prizadevati za vladavino vodje – firerja. Ob dejstvu, da tako fašistična kot nacistična ideologija izhajata iz socialistične doktrine in temeljita na skrajno desničarskih prvinah, in ob dejstvu, da je nacistična ideologija v osnovi ‘kopija’ ali različica fašistične ideologije, je možno obe ideologiji združiti v eno in ju označiti z besedo nacifašizem oziroma z besedo desni fašizem (v nadaljevanju: desni fašizem).

Komunistična ideologija

Ko je govor o komunistični ideologiji, kaže najprej poudariti, da ta ni povezana z vsemi smermi ‘socializma’, ki so se razvile iz socialistične doktrine – denimo s krščanskim socializmom ali pa z demokratičnim socializmom – ampak je povezana z marksističnim socializmom in predvsem s tako imenovanim sodobnim socializmom. Medtem ko sta krščanski socializem in demokratični socializem načeloma združljiva z demokracijo, človekovimi pravicami in ekonomsko svobodo, pa marksistični in predvsem sodobni socializem želita ustvariti ali ustvarjata ‘brezrazredno družbo’ z vzpostavitvijo avtoritarne države, ki zanika demokracijo, temeljne človekove pravice in svobodni ekonomski sistem. Podobno kot se je to zgodilo pri desnem fašizmu, se je tudi sodobni socializem razvil iz smernic njegovih predstavnikov. Njegovi začetki so povezani predvsem z oktobrsko revolucijo, do katere je prišlo pod vodstvom Vladimirja Lenina, po ustanovitvi Komunistične partije Sovjetske zveze pa s Josifom Stalinom. Čeprav se Leninov koncept socializma razlikuje od Stalinovega koncepta – Lenin se je namreč zavzemal za ‘zmerno vladavino socializma’, Stalin pa za ‘radikalno vladavino socializma’ – je obema konceptoma skupna revolucija z nasilnim prevzemom oblasti, kot tudi vzpostavitev oziroma preoblikovanje (ruske) družbe v komunistično družbo. Ker se komunistična ideologija od desnega fašizma razlikuje le v določenih idejnih smernicah njenih predstavnikov, za doseganje svojih ciljev pa uporablja nasilne ali enake metode kot desni fašizem, je ta ideologija zgolj druga oblika fašizma ali oblika fašizma s skrajno levimi prvinami (v nadaljevanju: levi fašizem). Svojevrstni pokazatelj skupnih korenin oziroma sorodnosti desnega in levega fašizma je tudi njuno ‘sodelovanje’ pred 2. svetovno vojno, v času, ko je prišlo do sklenitve pakta Ribbentrop-Molotov, s katerim sta se nacistična Nemčija in ‘komunistična’ Sovjetska zveza zavezali k medsebojnemu nenapadanju in si s tajno klavzulo razdelili vplivna območja obeh držav v Evropi, ki je veljala, dokler ni Nemčija napadla Sovjetsko zvezo.



1 komentar

  1. Ni čudno, da se slovenski komunisti na vse kriplje branijo sprejeti ono evropsko resolucijo o totalitarnih sistemih, saj le-ta izenačuje vse te totalitarizme med seboj. Tisti, ki ki imamo več izkušenj s komunizmom pa vemo, da je ta slabši od fašizma ali nacizma in to zato, ker je bolj zahrbten. Ljudem pridiga na videz všečne ideje, ko pa pride na oblast, mu še na misel ne pride njihovo uresničevanje, ostane samo še nasilje.
    Na drugi strani sta fašizem in nacizem odkrito nasilni ideologiji in se noben človek, ki ju podpira, kasneje ne more sprenevedati, da je pričakoval nekaj čisto drugega od njiju.

Comments are closed.