Mineva leto dni od zgodovinskih besed Benedikta XVI.: »Fratres carissimi… Conscientia mea iterum atque iterum coram Deo explorata ad cognitionem certam perveni vires meas ingravescente aetate non iam aptas esse ad munus Petrinum aeque administrandum.« Papež se je odpovedal papeževanju. Dopisnica italijanske tiskovne agencije, ki gimnazijskih lekcij iz latinščine ni presedela na ušesih, pa je doživela svoj trenutek slave, ko je za nekaj minut prehitela uradni prevod in objavo papeževe izjave.
Nekaj ur pozneje je v križ na vrhu kupole Sv. Petra udarila strela. Streslo nas je in nič ne kaže, da bo kmalu ponehalo.
Mesec dni pozneje smo dobili novega papeža, ki je prišel s konca sveta, iz Slovencem znane Argentine. Jorge Mario Bergoglio ni osvojil le simpatij katoličanov, ampak ves svet. O razlogih za njegovo popularnost je bilo in še bo veliko povedanega. Mojo pozornost je pritegnil nedavni članek o težavah rimskih krojačev, ki so pred letom dni prodali še po deset imenitnih in dragih škofovskih miter na mesec, zdaj pa nobene. Drugo poročilo govori o množicah preprostih vernikov, ki se zgrinjajo k papežu in zaradi katerih so morali številne dogodke, vključno s petkovim srečanjem papeža z zaročenci, prestaviti na prostornejši Trg sv. Petra.
Je možna sprememba brez poražencev?
Vsaka sprememba ima svoje zmagovalce in svoje poražence. Ali bo sinoda o družini, napovedana za konec leta 2014 (in tista leta 2015, ki bo nadaljevala z isto temo), tudi imela zmagovalce in poražence? Upam, da ne. Verjamem, da obstajajo procesi, od katerih lahko pridobijo vsi udeleženi. Za kaj takega pa bo potreben trud. Nedavna razprava na Časniku, ki jo je sprožil članek Maria Plešeja na temo istospolnih partnerstev, je med drugim razkrila precejšnje nelagodje predvsem med (pogojno rečeno) pravovernimi katoličani, tistimi torej, ki poudarjajo vsebino cerkvenega nauka. Mnogi hitro odgovorijo: nobenih sprememb, že vse vemo, kar je treba vedeti, potrebno je zadeve le izvesti v praksi. (Njihov odgovor je včasih tako hiter, da vzbuja dvom, ali so si sploh vzeli čas za branje člankov.) Zanimivo je, da se je prvi javni pogovor o temah, ki jih bosta obravnavali prihodnji sinodi, sprožil ob vprašanju, ki zadeva sorazmerno majhno število katoličanov. Ali molk glede položaja civilno poročenih, neporočenih parov, glede ločenih in ponovno poročenih, ali glede kontracepcije pomeni, da so tu stvari jasne? Če pogledamo na rezultate anket, ki so jih objavile nekatere evropske škofovske konference, so si katoličani glede teh vprašanj bolj edini kot glede vprašanja, ali obstaja življenje po smrti. A ne v smislu, kot učijo škofje.
Če je papež želel odpreti razpravo o zadevah, o katerih se doslej nismo želeli pogovarjati (cerkveno oglašanje s tem v zvezi je bilo predvsem enosmerno podajanje nauka, ki pa je sodeč po nedavnih anketah naletelo na bolj kot ne gluha ušesa), potem je vsekakor dosegel svoj namen. Po tistem, ko je papež poleti sam nakazal možnost sprememb v odnosu do ločenih in ponovno poročenih, se je oglasil prefekt kongregacije za nauk vere nadškof Mueller in pribil, da je cerkveni nauk glede ločenih in ponovno poročenih jasen. Odgovoril mu je kardinal Maradiaga, koordinator skupine osmih papeževih svetovalcev, naj se malo sprosti, da življenje pač ni tako črno-belo, kot ga vidi nemški profesor teologije. Kardinal O’Brien je pozdravil dejstvo, da papež postavi vprašanje (in ne le daje odgovore), medtem kot je kardinal O’Malley izključil možnost, da bi prihodnji sinodi pripeljali do sprememb v nauku.
Kaj se dogaja? Cerkev v velikem izkuša tisto, kar smo v malem doživeli bralci in sodelavci Časnika. Vprašanja so pomembna in nas žulijo, ljudje imamo različna mnenja in izkušnje, tisti, ki so skrenili z ozke in strme poti evangelija ali jih je strah stopiti nanjo, od Cerkve pričakujejo več razumevanja za svoj položaj, medtem ko se mnogi bojijo, da bo Cerkev s tem, ko bo pokazala ljubezen do teh svojih bratov in sester, »izdala« pravo vero in Kristusa. Ponekod zaznam tudi strah, da bo s tem, ko bi recimo pripustila k obhajilu ponovno poročene ljudi, razvrednotila zakon in družino. Podobno, kot se je marsikateremu zazdelo, da je papež s tem, ko je o homoseksualnih osebah spregovoril kot o bratih, odobril homoseksualno spolno prakso. Papež seveda ni rekel nič takega, ampak ljudje pogosto slišimo tisto, kar želimo slišati.
Družina kot prostor sožitja, pripadnosti in ljubezni
Ne upam si napovedovati rezultata škofovskih sinod o družini. Pomenljive in pomembne pa se mi zdijo nedavne papeževe besede poljskim škofom. Pove jim, da se morajo pastirji (škofje) vprašati, kako naj pomagajo ločencem, da se le-ti ne bodo čutili izločene od Božjega usmiljenja, od bratske ljubezni drugih kristjanov in od skrbi Cerkve za njihovo odrešenje. Potem doda zanimivo analizo: Danes zakon pogosto razumemo kot neko obliko čustvene zadovoljitve, ki se lahko vzpostavi na kakršenkoli način in jo je mogoče prilagoditi glede na človekovo občutje. Toda družina je nekaj drugega: v Evangeljskem veselju jo definira kot »osnovno celico družbe, kot prostor, v katerem se človek uči sožitja v različnosti in pripadnosti drugim, kjer starši otrokom posredujejo vero.«
Za to gre: skupnost, ki ji človek pripada, ker ga sprejema. Prostor, kjer človek ljubi in je ljubljen, takrat, ko je prijetno, in takrat, ko je težko. Problemov, ki izhajajo iz človekove nezmožnosti, da bi udejanjil ideal zakonskega in družinskega bivanja, ne bomo rešili s tem, da bomo rekli, da je vse enako in dobro. Ni vse enako in ni vse dobro za človeka. Tega se najbolje zavedajo tisti, ki (pogosto brez osebne krivde) ne morejo (več) živeti v skladu z idealom. Kako lahko tem ljudem pomagamo? Ne s tem, da jim preberemo katekizem, pravi papež, ampak tako, da jim jasno pokažemo, da so naši bratje in sestre, da spadajo k družini. Da jih ne obsojamo, da se ne postavimo nadnje, da jih ne izločimo iz življenja naših skupnosti, še posebno takrat ne, kadar so ranjeni in potrebni sprejemajoče ljubezni. In tako, da jim pomagamo, da bodo uresničili tisti ideal, h kateremu nas vabi Jezus in h kateremu hrepeni naše srce: ljubečo skupnost različnih in grešnih ljudi, ki pa se zavedajo, da jih ima Bog rad in v moči Božje milosti ljubijo drug drugega.
Temeljno vprašanje zato ni: Ali pripustiti k obhajilu ločene in ponovno poročene? Ali priznati zvezo oseb istega spola? Pač pa se je potrebno vprašati, kako odpreti naše družine in skupnosti, da bo v njih dovoj prostora za vsakega: za otroka in za staro mamo, za strica in za snaho, za ločenko in za geja. Tako, kot odprava celibata ni edina (ali najboljša) rešitev za osamljene duhovnike, tudi priznanje druge poroke ali istospolne zveze nista edini (ali najboljši) rešitvi za človekove stiske in hrepenenje po skupnosti. Če bomo delali na tej bistveni točki, potem tudi ne morejo biti daleč odgovori na konkretna vprašanja, kako ravnati v primeru izvenzakonskih skupnosti, ločenih in ponovno poročenih, istospolnih.
