Nobene potrebe ni, da se NSI spotika ob Janšo, da bi bila videti sredinska

Nobene potrebe ni, da se NSI spotika ob Janšo, da bi bila videti sredinska. Foto: Instagram

Če politična (in družbena) tektonska prelomnica na Slovenskem obstaja (in o tem žal ni dvoma), potem ta poteka v odnosu do preteklosti – in to ne pomeni samo odnosa do “potresnih” dogodkov medvojne revolucije, državljanske vojne in povojnih pobojev, temveč tudi v odnosu do povojnega totalitarnega sistema, povojne diktature, potem ko je že izzvenelo njeno najbolj brutalno obdobje. Ta prelomnica, ta ločitev na Slovenskem definira – in to je najbolj boleče in travmatično, to je največji zaviralec Slovenije – tudi razmišljanja o gospodarski in socialni politiki, razvoju, demografiji, pravosodju, zunanji politiki, demokratični kulturi itd.

Hkrati se vse od prvih demokratičnih volitev kaže, da je bazen ljudi na strani, ki je do povojnega sistema kritična, omejen bolj ali manj na nedeljnike (=volivce krščanskih demokratov), večino kmečkega prebivalstva in ozek krog kulturniške in politične elite; komaj kakšen gospodarstvenik je tam.

Na strani, ki povojno obdobje obravnava večinoma pozitivno ali se z njim celo (v vse večji meri) istoveti, ali pa ga vsaj tolerira, so skoraj vsi ostali, vključno z elito glavnega mesta.

Peščica, ki se ne opredeljuje do tega obdobja to počne iz nevednosti, nezanimanja ali odpora do politike, verjetno tudi volilno abstinira.

Zaganjanje v to, kar nas zavira, da bi šli naprej, je še potrebno

Kje je torej sredina, o kateri govori Matej Tonin? Seveda ga razumem, kaj hoče reči. Hoče reči, da je tudi na tej strani, ki je kritična do naše “polpreteklosti”, potrebna neka zdrava mera, da se ne moremo še kar naprej zaganjati v komuniste in nasilno revolucijo. V tem ima seveda prav, potreben je pozitiven program – in tu je Novi Sloveniji uspelo, npr. s kakovostnim gospodarskim programom in te dni s pobudo za nov nacionalni konsenz skozi digitalizacijo. Toda problema sta, če natančno premislimo, dva.

Prvi je ta, da je žal še kar naprej potrebno zaganjanje v to, kar nas zavira, da bi šli naprej. Na zunaj je to slavljenje in češčenje rdeče zvezde, čemur se seveda lahko smejemo. (Pozor, oktobra prihaja nov film o NOB! In na Strnišču pri Ptuju so pred kratkim s posebnim ponosom odkrili repliko ukradenega Kidričevega doprsnega kipa!) Gre za – kot pravi rusko-ameriška znanstvenica Svetlana Boym – za škodljivo obliko nostalgije, “restorativno nostalgijo”, ki se ne zadovolji z zdravim, morda ironičnim spominom na preteklost, ampak želi obnoviti prejšnjo resničnost. Zato so v bistvu tega dogajanja in zadaj za rdečo kuliso tudi konkretne gospodarske, socialne, zunanja (vztrajno oziranje proti avtoritarni Rusiji – tudi Marjan Šarec je začel kar sam govoriti o možnosti nakupa ruske tehnologije za obnovo NEK) in druge politike, ki nas zavirajo. Glede tega vračanja nazaj – v smislu restavracije prejšnjega sistema po modelu Putinove nominalne demokracije – ne more biti sredine.

Laičnih liberalcev ali socialdemokratov manj kot nedeljnikov

Drugi, morda še pomembnejši problem pa je, da je stranka, ki bi zares osvojila sredinsko politiko, obsojena na prav tako manjšinski status, kot ga uživa danes stranka s krščanskim imenom. Laičnih liberalcev ali socialdemokratov, ki bi hkrati zavračali prejšnji sistem, je pri nas še manj kot nedeljnikov. To dobro vedo v SDS, zato je stranka na desni, in ne v sredini. To je navsezadnje pokazala tudi izkušnja z Državljansko listo: za Janezom Šušteršičem je pripravljena iti le peščica. In bolj ali manj samotni jezdec Žiga Turk, ki želi biti sredina, je nastopil na evropskih volitvah na listi NSI: dokaz sredinskosti NSI, ki je prepričljivejši od “deklaracije o sredinskosti.”

Molitve za modro odločanje bi bili potrebni odločevalci NSI

Nedavno je Matej Tonin v pogovoru za Sobotno prilogo Dela dobro, na trenutke celo zelo dobro odgovarjal na novinarska vprašanja – tudi ta so seveda razodevala predsodke o krščanstvu, ki se jih naše novinarstvo pač ne more znebiti. Eno izmed vprašanj je tudi bilo, ali bo “sredinska” NSI še naprej molila pred začetkom kongresov. Vodja NSI je bil očitno v zadregi, in je hitel pojasnjevati, da se tam pač moli za pokojne člane NSI.

Nič nimam proti molitvi za pokojne člane NSI, a še bolj potrebni bi bili molitve odločevalci NSI. Toda tisto, kar bi NSI – če že hoče biti sredinska, široka, laična – lahko pri tem naredila, bi bilo to, da se ob takšnih priložnostih ne bi molil klasičen molitveni obrazec, ampak bi molitev v tišini (vsak moli tako, kot mu veleva srce) zaključili z duhovno mislijo in križem. Tako počnejo marsikje na Zahodu, kjer se jim standardni molitveni obrazec zdi preozek. Torej, vsekakor molitev za modro odločanje (in ne le za pokojne), a na nekoliko sodobnejši in bolj vključujoč način.

Konec osemdesetih let je Peterletov krog pravilno in pogumno prišel do spoznanja, da je čas in nujnost za angažma kristjanov v politiki ter da je smiselna tudi politična stranka na temelju krščanskega etosa. Takrat je (v retrospektivi: žal) prevladala (realistična) ocena, da je ime Slovenske ljudske stranke – zahvaljujoč petdesetletnemu pranju možganov – za kaj takšnega neuporabna; kasneje so ta okvir uspeli spretno uporabiti kmetje, a s tem stopili v prevelike čevlje.

Nobene potrebe ni, da se NSI spotika ob Janšo, da bi bila videti sredinska

Peterletova skupina je torej ubrala drugo, novo pot, misleč, da bo moč posnemati nemške in druge evropske krščanske demokrate. Toda to se je izkazalo kot le deloma pravilno: izkazalo se je namreč, da imate lahko tudi pri nas krščansko demokratsko stranko, a da se bodo v njej prepoznali (nekaj izjem potrjuje pravilo) le kristjani, zato, ker ima pač Slovenija drugačno zgodovino kot Nemčija ali Nizozemska ali Belgija. To torej pomeni, da se mora takšna stranka vsaj še eno generacijo zadovoljiti z maksimalnim volilnim dosegom tam okrog 10%.

A ne glede na to: ni potrebe, da bi bili v zadregi, ker imamo/smo krščanska stranka. Če bo ta “normalna” in se izogibala ne le nekaterim skrajnostim, ki jih NSI očita Janševi SDS, ampak tudi lastni domačijskosti ali občasnemu preširokemu pojmovanju širine (utvare o kvasu in soli v levi koaliciji ter pretirano zanašanje na domnevno vrednostno nevtralni politični marketing), potem bodo tudi kristjani v njej ponosni, stranka pa bo sama po sebi – ne da bi se bi ji bilo potrebno tako deklarirati – preprosto sredinska.

Ali drugače rečeno: nobene potrebe ni, da se NSI spotika ob Janšo (ki ga mnogi v NSI cenijo), da bi bila videti sredinska – zadostuje že Janševo spotikanje ob NSI. Stališča o konkretnih vprašanjih morajo biti tista, ki bodo NSI “potisnile” v sredino.