PISMO BRALKE. Za današnje čase je ta intervju pravzaprav čisti anahronizem, tako v pojmovnem kot vsebinskem pogledu. Svet se namreč razvija v vseh pogledih (tehničnem, tehnološkem, ekološkem, gospodarskem pa tudi v duhovnem pogledu) in si prizadeva za mir, dobrodelnost, skrbi ga za živali, rastline, ohraniti želi čisto naravo brez onesnaženja in zastrupljanja.
Zato je ta intervju v nasprotju z duhom današnjega časa. Kako naj si današnji človek razlaga osredotočenost na enega samega človeka z imenom in priimkom, češ da je konvertit, ker je zamenjal barvo. Kot da pomeni barva veroizpoved. Poleg tega pa je splošno znano, da se je mnogo najvišjih partijskih veljakov na smrtni postelji spovedalo in dobilo poslednji zakrament. Torej se lahko današnji katehumeni vprašajo, kdaj bodo oni deležni take »obdelave« in obtoženi klerikaliziranja.
Klerikaliziranje – ta skovanka ne pomeni ničesar. Beseda klerikalec pomeni zmerljivko za člana predvojne ljudske stranke in vse izpeljanke se zato nanašajo na predvojno SLS, ki je ni več. Torej gre v tem primeru za obujanje mrtveca, ker pač nekomu to odgovarja, ne upa pa si tega jasno povedati , zato se skrije za besedo klerikaliziranje. Podobno bi lahko rekli SDS izirannje, SD iziranje, LDSiziranje itd.
Kar se tiče družinskega zakonika (le zakaj ne more biti zakon) je neživljenski. V nekaterih členih zapoveduje kot najvišji standard nerealen kič, na drugem polu pa sankcionira in skuša rešiti realne krutosti, s čimer se vsi strinjamo. Vmesni prostor je prazen. In prav tam je največ družin s požrtvovalnimi starši, ki so obenem do kosti odrti davkoplačevalci, daleč od možnosti za izpolnjevanje kičastih standardov, pa kljub temu v potu svojih obrazov vzgajajo bodoče davkoplačevalce. Nikomur se ne smilijo, saj so skrajna desnica, ne znajo komunicirati in so moteče odveč, saj je njihovo mnenje že apriori sovražni govor. Če pa obrazložiš svoje stališče v parlamentu, potem »mečeš ven take kot Cukjati in njemu podobni», ali si surovo ozmerjan s katolibanom, klerofašistom in drugimi nepesniškimi in surovimi oznakami. Neverjetno, da je prav pesnici dovoljeno tudi v bodoče uporabljati sovražni govor in kakšno sovražno besedo, ne da bi bila kot neznani pisec Maver.
Naravnost neokusno se mi pa zdi vtikanje v verska čustva mater, ki imajo otroke ministrante ali pa pevce na koru in to pomešati z deviacijami, ki jih itak vsi obsojamo in se nad njimi zgražamo in temu nalepiti nalepko klerikalizacija Slovenije. Le kaj porečejo na take besede še ostale verske skupnosti v Sloveniji? Končno jih lahko doleti isti sovražni govor. Še posebno, če nihče od mladih ne ve, kaj ta »klerikalizacija« sploh označuje. Je to katehumenat, ki je prostovoljen, je to prisotnost pri maši, je to obiskovanje verouka, ki je prav tako prostovoljno in je del Deklaracije o človekovih pravicah, kar itak prakticirajo tudi pravoslavni in muslimani.
Med drugim zvemo iz intervjuja tudi, da je klerikalizacija tudi vračanje premoženja RKC, ki ga je ukradla slovenskemu narodu. Pa vzemimo za primer Škofove zavode, kot so jih imenovali nekoč ali Klasično gimnazijo Sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano (nekdanje poimenovanje Šentvida). To je samo ena od zgodb, ki jo dobro poznam, saj je del družinskega mikrokozmosa. Obenem pa je podrobno predstavljena v obsežnem zborniku Sto let zavoda Sv. Stanislava. Tam so se šolali tudi kasnejši številni konvertiti od Anton Vratuše, Jožeta Brileja do Tineta Orla in še mnogo drugih poleg seveda mnogih, ki so končali v Rogu, Hudi jami, v Argentini, Avstraliji itd. In kot vemo se je prav nad Škofove zavode najprej spravil nemški gestapo in izgnal vse dijake s profesorji in knjigami vred. Je bil morda nemški gestapo istega mnenja, da ima slovenska cerkev »polno rit vsega« in ji je treba odvzeti, kar je cerkev odvzela slovenskemu narodu. Škofovi zavodi so bili sezidani s prostovoljnimi prispevki vernikov, kjer so se šolali otroci iz podeželja ,« kjer so nas naučili reda in dali odlično klasično in splošno izobrazbo« je velikokrat povedal moj oče. Bil je veliko bolj izobražen kot njegovi otroci, da o njegovih vnukih in pravnukih sploh ne govorim. In tukaj se s Svetlano Makarovič v celoti strinjam, da Slovenci zelo malo vedo in premalo logično mislijo. Kako tudi ne ob poraznih šolskih ministrih in ob tako neslovensko zasnovanem učnem programu. Kako naj bi poznali logično mišljenje, če se ga učijo s pomočjo nove matematike in ne slovenske slovnice. Kako naj bi poznali ljudsko pesništvo, posebno tisto z epskimi elementi. Kako naj bi plesali polko, ki je ljudski ples in, ki so jo ponesli v svet Avseniki, ki jih Svetlana Makarovič skoraj prekolne. Prav tako kot je ona mojstrsko prepesnila slovensko epsko ljudsko pesništvo, so tudi Avseniki mojstrsko uglasbili slovenski ljudski melos, in so s tem postali svetovno znani. Zakaj so stigmatizirani? Morda negirajo slovenceljstvo, pravo slovenstvo pa je rezervirano za večno avantgardo, ki je naenkrat ugotovila da je naravno kmetovanje nekaj najbolj naprednega po tistem, ko ga je uničevala v imenu naprednosti.
Na koncu se zdi, kot bi nekateri komaj čakali na nove stare čase, ko naj bi se spet pojavil neki Hitler, da bi spet lahko obračunali z nekimi novodobnimi škofi Rožmani, Erlichi, Natlačeni in z vsemi klerikalci. Po možnosti naj bi nihče od takih preživel, kajti takrat smo jih še premalo pobili, kajne! Ve se čigave so te besede. Mirovni inštitut je tiho, čuvarji človekovih pravic so tiho, varuhi enakih možnosti so tudi tiho. Če pa se oglasi kakšna civilna iniciativa, ki na to opozarja, je pa deležna neštetih najbolj nesmiselnih sovražnih nalepk.
Marjeta Lindič
P.S. Nehote mi je iz spomina privrela na plan desetletja stara smešnica.
V neki meščanski hiši pozvoni policaj. Odpre mu stara gospa in sliši tole: »Vaš sosed je na policijo sporočil, da v vašem stanovanju nekdo mrcvari nekega Chopina.«
Morda je prišel čas za slovenski Halo, Halo!
