Leta 1915 se je Avstro-Ogrski slabo kazalo. Po porazih na Balkanski in Vzhodni fronti je v vojno stopila še Italija. Z Londonskim sporazumom ji je Antanta kot plačilo za vstop v vojno obljubila precejšna ozemlja Primorske, Istre in Dalmacije. Če smo čisto natančni, Antanta ni dala nič, Italija je dobila dovoljenje, da si lahko vzame tuje ozemlje, ki si ga bo osvojila v vojni. Dobesedno: Italijanom so obljubili kožo medveda, ki je bil še živ in v brlogu.
To je bil umazan račun brez krčmarja. Namesto sprehoda proti Dunaju, kar je pričakovala Italija, je Avstro-Ogrska nudila krčevit odpor, ki se je spreobrnil v štiri leta trajajočo klavnico.
Eden glavnih akterjev, ki je preprečil, da bi vojna potekala na slovenski tleh, je bil Svetozar Borojević von Bojna. Avstrijsko poveljstvo je prepričal, da bodo slovenski, hrvaški in srbski vojaki branili svojo zemljo na robu etičnega ozemlja. Feldmaršalova predvidevanja so bila pravilna. Namesto da bi vojna divjala v notranjosti Slovenije, so si Italijani polomili zobe na Soški fronti.
Rodil se je v letu 1856 v vasi Mečenčani pri Kostajnici na Hrvaškem v srbski družini. Že njegov oče je bil vojak in vse njegovo življenje je bilo povezano z vojsko. Kot desetletni deček je odšel na vojaško šolo v Sremsko Kamenico. V šoli in službovanju se je izkazal in od tu je njegova kariera šla le navzgor.
Prvo svetovno vojno je pričakal kot general in poveljnik korpusa v Galiciji in se z njim boril v Galiciji in Karpatih. V začetku leta 1915 so govorice o vojni z Italijo postale vse glasnejše. Imenovan je bil za poveljnika 5. armade, ki je varovala mejo med Jadranskim morjem in Karnijskimi Alpami na razdalji 90 kilometrov.
Njegova vojska je fronto na reki Soči spremenila v nepremagljiv zid. Italijanska vojska pod vodstvom generala Cadorne je sprožila 11 ofenziv, ki pa so si vse po vrsti polomile zobe. Jeseni 1917 je avstrijski vojski prišla na pomoč nemška in v siloviti ofenzivi 24. oktobra je prišlo do »Čudeža pri Kobaridu«. Italijanska vojska se je v 12. ofenzivi, prvi, ki so jo sprožile centralne sile, zlomila in vojna se je premaknila na reko Piavo, 150 kilometrov bolj proti zahodu. S tem dejanjem si je prislužil čin feldmaršala, edinega Slovana v avstrijski vojski.
Vse to ni bilo dovolj za končno zmago. V splošni izčrpanosti se je konec oktobra 1918 Avstro-Ogrska sesula sama vase.
Borojević je do konca ostal zvest monarhiji, ki ji je služil celotno življenje. A v novih okoliščinah ga ni nihče več potreboval. Umaknil se je v Celovec in tu v letu 1920 umrl za Špansko gripo, ki je takrat besnela po celem svetu in na drugi svet vzela večkratnik žrtev 1. svetovna vojna.
Na feldmaršala so pozabili praktično vsi prebivalci nekdanje monarhije. Vojaške časti mu je zanimivo ob pogrebu izkazala le antantna komisija za nadzor koroškega plebiscita. Le zdaj že nekdanji cesar Karel IV se ga je spomnil. Iz izgnanstva mu je poslal venec in plačal grob svojemu zvestemu oficirju.
V vojnih časih ni nobenih pravil in vse je odvisno od sreče trenutka. Danes živimo v državi, kakršna pač je kot posledica zgodovinskih dogodkov in odločitev. Zdi se, da je eden izmed velikih razlogov, da obstajamo, tudi v tem, da je ta odločni častnik pred dobrim stoletjem omogočil obrambo zahodnih meja monarhije in se je slovensko narodno ozemlje ohranilo takšno, kot je danes.
Borojevića bi slovensko zgodovinopisje moralo bolj temeljito prikazati, čeprav ni bil Slovenec, je pa veliko storil za obrambo naših zahodnih meja.
Še ena zanimivost: pred časom je nekje pisalo, da njegov plemiški prefiks “von” ni pravilen. Kot državljan Ogrske, kar je bil, ker je bil rojen na Hrvaškem, bi se moralo pisati “de”, kot so ga imeli v svojih priimkih ogrski plemiči. On je namreč bil ogrski plemič, ne avstrijski.