So geji v katoliški Cerkvi izvedli seksualno revolucijo?

Kaj pa, če so eden izmed razlogov za praznjenje cerkva tudi duhovniki geji, ki ne zmorejo biti znotraj občestva »očetje« in ne morejo na pravi način vstopati v odnose z moškimi in ženskami?

O gejevskem lobiju v Cerkvi, vojski in politiki se govori in piše. Verjetno še vedno enostransko in premalo. Premalo predvsem z vidika njihovega vpliva na naše skupno življenje. Razlikovati je potrebno med t. i. istospolno usmerjenostjo; gejevstvom, ki pomeni prakticiranje istospolne seksualnosti; homoseksualnim aktivizmom, ki se zavzema za širjenje »homoideologije« in vključenostjo v tajne homoseksualne lobije, ki vplivajo na politične, gospodarske, finančne in kulturne odločitve. Te odločitve pa so lahko v zelo velikem nasprotju z naukom Cerkve, s pravičnostjo in s poštenostjo.

Mediji še vedno homoseksualce predstavljajo kot zatirano in diskriminirano manjšino, pri tem pa pozabljajo, da ta manjšina vsiljuje svojo ideologijo celotni družbi in so s tem kršene pravice večine. Bomo dovolili, da šole naše otroke vzgajajo v ideologiji spola (gender)? Ima šola to pravico? Dejstvo je, da taka vzgoja poteka že v mnogih državah. Mar ni to zloraba otrok in je za otroke škodljivo? Kdo bo odgovarjal za negativne posledice take vzgoje? Zanimivo je, da zagovorniki take vzgoje načeloma nasprotujejo uniformiranosti, tu pa jo, v nasprotju s svojimi načeli, vsiljujejo. Se bomo podredili »homodiktaturi«? Kaj sploh pomeni beseda »homofobija«? Mar niso največji homofobi tisti, ki nočejo, ne morejo ali si ne upajo živeti v heteroseksualni zakonski skupnosti, kjer ne gre le za delitev hrane, zraka in prostora, temveč tudi za delitev svojih misli, čustev, želj in načrtov, ki se običajno pri različnih spolih bistveno razlikujejo? Zato življenje v heteroseksualnem zakonu zahteva dialog, pogajanja in pozitivno razumevanje drugačnosti. S tega vidika je zelo nehumano in ponižujoče tiste, ki se zavzemajo za heteroseksualnost, označevati za homofobe.

Ne gre le za v vplivne mreže povezane geje v političnih strankah, državnih institucijah in podjetjih. Geji so se infiltrirali tudi v katoliško Cerkev. Po nekaterih mnenjih in analizah naj bi bilo v nekaterih krajevnih cerkvah v ZDA  okoli 50 % škofov in duhovnikov gejev, nekateri pa menijo, da jih je celo še več. Na to naj bi kazala tudi njihova umrljivost za aidsom, ki je daleč nad družbenim povprečjem. Večina gejevskih duhovnikov o svoji usmerjenosti in spolnih aktivnostih ne govori. Nekateri pa so se izpostavili in se javno zavzeli za ideologijo LGBT: James Martin, Thomas Rosica, Gregory Baum, Kryzstof Charamsa, Thomas Gumbleton …

Ti duhovniki pravijo, da se zavzemajo za dialog med Cerkvijo in LGBT, v resnici pa na Cerkev zlivajo svojo jezo, sovraštvo in gnev. Trdijo, da je gejevstvo prirojeno in je Božji dar. Zavzemajo se za aktivno homoseksualnost in uveljavljanje teorije spola znotraj Cerkve; za istospolne poroke; za poljubljane istospolnih parov med sv. mašo in nasprotujejo zdravljenju homoseksualnosti. Kaj pa če se človek za zdravljenje svobodno odloči? Zavzemajo se za posvečevanje gejev v duhovnike. Trdijo, da se od istospolno usmerjenih ne sme zahtevati čistosti, ker člani LGBT tega nočejo sprejeti. Spolno aktivni geji, po njihovem prepričanju, lahko hodijo k obhajilu; nauk Cerkve bi se moral spremeniti in prilagoditi potrebam članov LGBT. Kdor temu nasprotuje je »misijonar sovraštva«, »homofob« in umsko omejeno bitje. Če parafraziramo: Jezus bi grešnici rekel: »Ne obsojam te. Pojdi in greši še naprej«.

Vsekakor trditve gejevskih duhovnikov niso v skladu z naukom Cerkve. Njihov nauk bi lahko označili za »homoherezijo«. Cerkev jasno uči, da so seksualni odnosi izven zakona nemoralni;  ne le homoseksualni, ampak tudi heteroseksualni. Nemoralni so celo določeni načini seksualnih odnosov v zakonu. V čem je tu »diskriminacija« gejev in v čem bi bila normalizacija odnosa do njih? Cerkev tudi pravi, da v duhovniško službo ne smejo biti posvečene osebe, ki so globoko zaznamovane s istospolno usmerjenostjo, prakticirajo homoseksualnost in podpirajo gejevsko kulturo.

Ali semenišča to upoštevajo? Od kje kar naenkrat toliko gejevskih duhovnikov v Cerkvi? So geji v katoliški Cerkvi izvedli tiho revolucijo in se tega še ne zavedamo?

Vsekakor je prav, da ugotovimo, kje smo. Je naša Cerkev že v rokah gejev? Jo vodijo nevarni možje, ki so del širšega »homolobija«, katerega načrti so zastrašujoči?

Lahko zavrnitev »homoideologije« in »homoherezije« enačimo s preganjanjem gejev, brezbrižnostjo, nesočutjem, sovraštvom in nespoštovanjem do njih? Tudi oni so ljudje. Zaznamovani so z mnogimi bolečimi ranami in psihičnimi motnjami. Statistike kažejo, da so nadpovprečno  izpostavljeni brezposelnosti, aidsu in samomoru. Zakaj do tega prihaja? Zato, ker nimajo istih pravic? Se bodo cerkve res napolnile, ko bo Cerkev spremenila svoj nauk glede homoseksualnosti in bomo otroke tudi pri verouki vzgajali v teoriji spola?

Kaj pa, če so eden izmed razlogov za praznjenje cerkva tudi duhovniki geji, ki ne zmorejo biti znotraj občestva »očetje« in ne morejo na pravi način vstopati v odnose z moškimi in ženskami? Kaj pa, če so naša semenišča skoraj prazna tudi zaradi prisotnosti »homolobija« v njih?

Pripis uredništva: Prispevek je bil v tiskani obliki objavljen v Novem glasu, v prilogi Bodi človek.