Slovenski pasijon

»Naše žalostne dlani kot najmehkejše trave nežno so objele vaše trudne glave z zaprtimi očmi.« Ob teh besedah pesnika Antona Vodnika varuhi spomina v duhu pestujemo vsak svojo trpečo, mučeno in pobito žrtev vojnega in povojnega zla. 

Toliko je bilo po naši lepi domovini na silo zaprtih oči, ki še danes nimajo imen, obrazov, identitete, dostojanstva, groba. Ob plamenih svečk, ki jim jih prižigamo v spomin, iščemo svetlobo resnice. Zbrani skupaj šepetamo njihova imena. Vsako nedeljo opoldne se povežemo okrog njih v molitvi angelovega češčenja. Koščke njihovih življenjskih zgodb lepimo v sestavljanke, iščemo zapisane podatke, fotografije, sezname, zabeležke, da bi jih ujeli in učvrstili v njihovem času in prostoru. Pa tudi zato, da bi ob soočenju s totalitarnim nasiljem dobili jasnejšo predstavo o slovenski identiteti. 

Po zgledu svetega Frančiška prosimo Gospoda, naj nas vendar naredi za orodje svojega miru. Kot kristjani bi pravzaprav morali biti najboljši strokovnjaki za spravo. A toliko je še starega sovraštva, ki ga je nujno potrebno spremeniti v ljubezen, toliko preteklih zmot čaka na resnico, toliko globokih žalosti nas loči od radostnega bivanja v raju pod Triglavom. 

Nismo imeli svojih »nürnberških« procesov, korektnih juridičnih postopkov, kakršnekoli lustracije in posledične katarze, očiščenja in narodove ozdravitve. Če nismo znali grehov preteklosti pozdraviti na človeški način, nam vedno ostaja zadnja instanca, zaupljiva prošnja in izročanje Slovencev Bogu.

 

Zapis je bil najprej objavljen v aprilski številki revije Magnificat.