Slovenski bančni in poštni ropar, o katerem so pisali vsi mediji

Za večino običajnih ljudi je način, da zaslužimo denar za življenje tako, da hodimo v službo in tam pokažemo, kar znamo. Čisto vsi pa ne mislijo tako. Nekateri so mnenja, da se da živeti tako, da zajedajo druge, drugi spet pravijo, da je delo zdravju škodljivo, in tega zaradi skrbi za zdravje ne počno. Najbolj izvirni so tretji. Ti smatrajo, da so poti do zaslužka lahko tudi po bližnjici na dosti bolj spektakularen, običajno nezakonit način.

Eden takih je bil prav gotovo Preddvorčan Darko Škoda. V letu 1982 je oblikoval bando, s katero je ropal pošte in banke. Pet let so o njegovih »podvigih« pisali vsi mediji, a leta 1987 se je njegova sreča izpela. Ujeli so ga in obsodili na petnajst let zapora.

V zaporih obstaja jasna hierarhija zapornikov. Bančni roparji so na vrhu piramide ugleda. Ni hec z orožjem vstopiti v ustanovo in se v nadaljevanju izmikati policiji. Darko Škoda je postal zvezda, za rešetkami sicer, a vseeno. Toliko, da so javnost večkrat pozvali, da naj iz njega ne delajo nekakšnega slovenskega Robina Hooda.

Navkljub temu mu v zaporu ni bilo kaj posebej všeč. Postal je zapornik, ki mu je uspelo pobegniti kar štirikrat. Najprej se leta 1988 ni vrnil s prostega izhoda. Po vrnitvi v zapor je prežagal rešetke na oknu celice. Prijeli so ga šele leto kasneje v Liechtensteinu. V nadaljevanju je pobegnil še iz mariborskega zapora in pobegnil na Švedsko. Ujeli so ga švedski policisti, ki so ga prijeli prav sredi priprav … na naslednji bančni rop.

Nekje na tej življenjski poti so se mu začele pojavljati duševne težave. Premestili so ga v psihiatrično bolnišnico v Ormožu, od koder je tudi pobegnil. Ponovno so ga prijeli in zdelo se je, da ima vsega dovolj, in postal je vzoren jetnik. Toliko, da so mu zaporno kazen znižali za eno leto.

Prihod na svobodo je pomenil konec njegovih kriminalnih aktivnost. V vmesnem času se je svet toliko spremenil, da se Darko Škoda v njem ni več znašel. Njegove duševne težave so se nadaljevale, a ni v ničemer popustil. Do zadnjega dne je ostal zvest svojim prepričanjem. Leta 2000 je uvidel, da tako ne gre naprej. Skočil je z mostu v kanjon Kokre in zaključil zgodbo enega najbolj predrznih bančnih roparjev, kar jih je Slovenija kadarkoli poznala.