Avtor: Šerif Đogić.
Če bi zagovorniki liberalizma in neoliberalizma združili moči, bi v relativno kratkem času našli rešitve.
Napisati nekaj novega v času, ko vsa država in ves svet iščeta rešitve, s katerimi bi pomirili večino tistih, ki se komaj prebijejo od začetka do konca meseca, je praktično nemogoče. Rešitve iščejo zagovorniki neoliberalizma, kakor tudi njihovi »nasprotniki«. Eni in drugi so napisali milijone strani predlogov, od tega večino takih, s katerimi so zagovarjali svoje poglede na nastanek in rešitev krize in dokazovali, kako tisti drugi nimajo prav. Težko je torej najti in predlagati nekaj, o čem ni bilo že veliko napisanega. Kljub temu bom poskusil napisati nekaj povedi na način, da jih bo lahko vsak ki bo prebral ta članek, razumel. Navedel bom nekaj primerov, ki so se dejansko zgodili. Mogoče bodo pri kom spodbudili razmišljanje v pravo smer in povzročili pozitivne sprememb tudi pri nas. Imena v primerih so izmišljena, dogodki pa so resnični. Pa začnim
Peter ima prijatelja v Švici. Poznata se še iz časov, ko je bila Slovenija sestavni del neke druge države. Ime mu je Wili. Pred kratkim je upokojen. Pred tem je delal v večjem podjetju (Wili je elektroinženir), nato pa je imel svojo firmo za izdelavo manjših elektronskih komponent. Večkrat se obiskujeta in preživita letno vsaj en teden v Sloveniji, en teden pa v Švici. Wili pozna vsa smučišča in planinske postojanke v Sloveniji, bil je trikrat na Triglavu. Dvakrat sam, enkrat pa je celo prepričal Petra, da sta šla skupaj. Vse od nastanka samostojne države, ali pa že od prej spremlja dogajanja v Sloveniji. Podobno bi lahko rekli za Petra, s to razliko, da ne spremlja dogajanja v Švici in se o tem pogovorita le, ko se srečata. Peter je tudi obiskal veliko znamenitosti v Švici, ni pa tak hribolazec kot Wili. Raje obiskuje turistične točke, do katerih se lahko pripelje z avtomobilom, ali pa s kakšno železnico, po katerih je Švica znana.
Peter se je pripravljal na obisk v Švico in kot po navadi poklical Wilija, če ima kakšne posebne želje za darila. Ta mu je odgovoril, da želi le čokolado z lešniki Gorenjka in nič drugega. A če bo kljub temu prinesel še kaj domačega, ne bo jezen. Slučajno je potarnal, da mu neka firma iz Grosuplja dobavlja elektronske komponente za krmilne mehanizme, ki jih sestavlja v svoji firmi, in ravno sedaj že sam zamuja z dobavo svojih delov. Peter se je ponudil, da bo poklical v Grosuplje, prosil, če te dele v nekaj dneh pripravijo, pa mu bo jih on prinesel. Šlo je za majhne dele, ki bi jih lahko dal v žep suknjiča. »Kako pa boš uredil na naši carini?« je vprašal Wili. »Jaz vendar moram imeti vse papirje in od carine potrdilo ter račun za plačilo carine.«
»Ma, kakšno potrdilo in carina, saj gre za majhno zadevo in jo bom spravil kar v žep. Ne sekiraj se, ti samo povej, kaj naj ti prinesem.« Wili se ni dal prepričati in je tako naročeni material dobil z zakasnitvijo, zaradi tega je zamudil z dobavo in po dogovoru plačal zamudne stroške. To je bila prva Petrova izkušnja s Švico, ki si jo je zapomnil in večkrat razmišljal o njej.
Kako je s tem pri nas?
Sedela sta na balkonu majhnega mesta v okolici Ljubljane. Bil je lep, vendar hladen decembrski dan, tam okrog božiča. Oba sta kadila in v bundah opazovala okolico. Okoli bloka se je vse kadilo in grmelo od pokanja petard, ki se je začelo že v teku dopoldneva, končalo pa malo pred polnočjo. Poleg tega so se med bloki podili mladeniči z odvitimi blažilniki hrupa na motorjih, tako da so še dodatno povzročali hrup. Wili je nekaj časa to poslušal ter opazoval in na to pripomnil, ali nimamo tukaj policije. Kako lahko nekaj razgretežev vznemirja celo naselje, in se nič ne zgodi? Pri njih bi namreč motoristu takoj odvzeli motor, in podali še kazen skrbniku ali pa imetniku vozilu, če je polnoleten. »Brez pardona«. Pri petardah je podobno. Kazni so tako visoke, da jih je redkokje slišati med vsemi novoletnimi prazniki, pa še to nekje daleč od mestnega življenja. Peter ga je pogledal in mu le pokimal, ker ni našel nobenega pametnega odgovora na to pripombo.
Wili živi v obmejnem mestu, ki ima v soseščini na eni strani manjše nemško, na drugi pa avstrijsko mesto. Čeprav obstajajo meja in carinski organi, na mejah ni kolon, ker mejna kontrola redkokdaj ustavi kakšno vozilo. Do večjega nakupovalnega centra ima Wili krajšo pot v Nemčiji ali Avstriji, kot v Švici. Če pri tem upoštevamo še to, da so vsakdanji gospodinjski artikli v teh dveh državah v povprečju dvajset odstotkov cenejši, je odločitev, kam bi (mi) šli po nakupih jasna. Toda ne. Wili in Peter z njim sta šla po nakupih v domačo trgovino. Petra, ki je poznal cene, je to nekaj časa begalo, vendar je vseeno zbral pogum in Wilija vprašal, zakaj ne gredo po nakupih v Avstrijo ali Nemčijo, ker je tam ceneje? Wili ga je začudeno pogledal in mu kratko odgovoril, da denarja ne bo nosil nemškim ali avstrijskim trgovinam. »Davek in zaslužek morata ostati v Švici,« je še dodal.
Peter je obiskal Wilija predlani za božič. Wili je vedel, da je Peter računalniški strokovnjak in je celo mislil, da ima svojo obrt. Nekajkrat mu je Peter omenil, da je razmišljal o svoji firmi, vendar iz tega ni bilo nič. Dva dni pred novim letom je Wili pri sestavljanju dnevnega načrta, kam bodo šli, omenil, da ima njegov prijatelj iz sosednjega mesta doma pokvarjen računalnik, oziroma cel mrežni sistem, pred prazniki pa ne dobi serviserja. Peter se je ponudil, da se zapeljeta k njemu, pa da on lahko pogleda, če bi mogoče lahko kako pomagal. Tako sta tudi storila. Na veliko veselje Wilijevega prijatelja in njegove družine je Peter usposobil celoten sistem. Šele nato je nastal problem. Prijatelj je želel plačati in seveda dobiti izstavljen račun. Peter je začudeno gledal in odmahnil z roko, vendar ga je tudi Wili opozoril, da prijatelj misli resno in da je nekaj normalnega, če zahteva račun. Problem so rešili tako, da je nek Wilijev znanec, podjetnik, prijatelju izstavil račun, Peter pa je na podlagi hitro sklenjene neke pogodbe opravil delo za to podjetje. Peter ni mogel verjeti temu, kar je doživel.
Wili je poročen, ima dva otroka, stara med deset in petnajst let, žena je zaposlena, on je upokojen, dohodek na člana je približno štirikrat večji od tistega, kot ga ima Peter, ki je tudi poročen, ima pa dva otroka in ženo, ki je tudi zaposlena. Oba imata visoko izobrazbo in za slovenske razmere solidno plačo. Doma imajo 4 mobitele, za katere (Peter ima službenega) plačujejo v povprečju 100 € mesečno (od tega večji del porabita otroka). Pri Wiliju ima mobilni telefon le žena, ki na mesec plačuje naročnino okoli 15 €. Pri Petru imajo 3 leta star avto, za katerega so odšteli nekaj čez 30.000 € ter manjši, 4 leta star avto, ki je še vedno vreden okrog 10.000 €. Pri Wiliju imajo le en avto, ki je že praznoval deseti rojstni dan. Pred leti so ga kupili pri posredniku. Ob nakupu je stal okoli 10.000 €. Prav tako ima Wili približno 10 let star televizor, diagonala zaslona meri 61 centimetrov in ne razmišlja o menjavi. Pri Petru pa razmišljajo, da bi kupili najnovejši 3D-televizor z diagonalo zaslona 127cm in LED-osvetlitvijo. Doma imajo 5 let star plazma televizor z diagonalo zaslona 102 cm, ki pa ni 3D in ima malce premajhen zaslon. To bi že kupili pri zadnjih akcijah ob novem letu, vendar z ženo na nobeni izmed kartic nimata več limita.
Po drugi strani Wili nima nobenega kredita, z ženo imata le eno kartico neke blagovne hiše. Ima pa varčevalni račun, za oba otroka pa prav tako vplačuje določen znesek. Vsako leto si privoščijo približno 30 dni počitnic.
Seveda bi lahko našli tudi primere, ki Švico ne postavljajo ravno na čelo držav z urejeno demokracijo, in človeškimi pravicami, vendar se ob prebiranju teh nekaj primerov kljub temu lahko zamislimo.
Nekje je bil objavljen podatek, da izobraževanje enega zdravnika stane okoli 200.000 €. Po končanem študiju in usposabljanju ta zdravnik lahko brez posebnih obveznosti odide v tujino, ali pa odpre zasebno ambulanto. Drug primer pa je, da lahko zdravnik dopoldne dela v javnem zavodu, popoldne pa isto delo opravlja zasebno, ali pri zasebniku. Pa seveda to ni pravilo le na področju zdravstva, da ne bo pomote, še kje drugje bi se našli podobni primeri. Na univerzah recimo. Kako je lahko na Slovenskem univerza, ki nima niti enega rednega profesorja? Je to prav?
Kako ima lahko nekdo s povprečno plačo hišo, stanovanje, avtomobile, potovanja …, nekdo drug pa z enakimi dohodki komajda solidno živi? Kljub obstoju vseh baz podatkov in vrsti inšpekcijskih služb, ki nadzirajo in obsojajo male prestopnike, velikih pa se ne dotakne. Je to prav?
Kako je lahko nekdo deložiran iz hiše zaradi neplačila 150 €, medtem ko drugi (dokazano!), niso izplačevali zasluženih plač delavcem, niso vplačevali odtegnjenih prispevkov, so uničili uspešna podjetja? Je to prav?
Kako, …. ?
Še veliko primerov in vprašanj si lahko zastavimo. Težava je z odgovori. Težava je v postavljanju pravil in meril, ter odpravljanju anomalij, ki so nastale v desetletjih obstoja slovenske državnosti. Da pa ne bi članek slonel le v navajanju primerov, v razmislek ponujam nekaj konkretnih razmišljanj oziroma predlogov.
Za začetek bi lahko sprejeli stroga pravila glede javnih funkcij, drastično povečali kazni za hujše prekrške in kazniva dejanja, uvedli trajno prepoved opravljanja poklica nekomu, ki mu je bila dokazana goljufija, ter v določenem času preiskali vire premoženja vsem tistim, katerim to premoženje zelo presega znane podatke o njihovih zaslužkih, ne morejo pa dokazati virov svojega premoženja.
Vzrok za delitve naroda bi v veliki mer odpravili, če bi ustanovili neko strokovno telo, sestavljeno iz strokovnjakov različnih področij, tudi mednarodnih, če je treba, ki bi raziskali in predložili dokončno poročilo o dogajanjih med drugo svetovno vojno in po njej. To poročilo bi lahko sprejeli tudi na referendumu če bo treba, in tako dokončno zaprli to poglavje naše zgodovine, ki je mnoga leta bilo vzrok za delitve na »naše« in »njihove«.
Ustanovili bi nek brezplačni časopis ali pa celo kakšno radijsko postaje, ki bi objavljala le tiste dobre novice in dogodke v državi, o katerih se redko govori. Teh dogodkov je veliko. Niso pa toliko zanimivi, kot pisanje o kriminalu in trpljenju ljudi.
Ta prispevek sem pričel z omembo zagovornikov liberalizma in neoliberalizma. Prepričan sem, da če bi oboji združili moči in iskali rešitve za dobrobit Slovenije, za ta čas pa pozabili na svojo ideologijo, bi v relativno kratkem času našli rešitve, na katere bi lahko bili vsi ponosni.
Vir: Delo
Za Opazili smo predlagal: Franc Mihič
