Slovenija deveti maj, tega dne se je leta 1945 končala druga svetovna vojna, praznuje kot dan Evrope. To je bil čas, ko so si številni narodi oddahnili od nečloveške morije, ki sta jo povzročila nacizem in fašizem, v Sloveniji pa je po koncu vojne največje gorje povzročil komunizem.
Ko je v zahodni Evropi kljub ruševinam in milijonom mrtvih nastopilo novo upanje za prihodnost, se to za Slovence ni zgodilo. Smrtno sovraštvo slovenskih komunistov do intelektualcev in katoličanov ter Katoliške cerkve je bilo nerazumno.
Slovenija 1945 namesto svobode mrtvaški ples
Zato je 9. maja 1945 Slovenijo namesto svobode zagrnil grozeč oblak z mrtvaškim plesom. Glasbi mitraljezov in pušk sta pod simbolom rdeče zvezde in s številnimi rablji, žejnimi krvi bratov, »dirigirala« Edvard Kardelj in Boris Kidrič … In tisti ples krvavega sovraštva je s kratkimi premori trajal do pozne jeseni leta 1945. Slovenska zemlja je bil prepojena s krvjo nekaj deset tisoč domoljubov (zemljiških posestnikov, gospodarstvenikov, obrtnikov, izobražencev, med katerimi so bili številni duhovniki in celo Cigani), ki so umirali nasilne smrti, brez sodbe in brez krivde. Mrtvaški ples je zajel vsakogar in vse, ki se niso sprijaznili s komunističnimi parolami, kot »Kdor ni z nami, je proti nam!« in »Vera je opij za ljudstvo.«
Osamosvojitev, volitve, potem pa dogajanje na ulici
Petinštirideset let po krvavi revoluciji in ob koncu komunistične vladavine so 8. aprila 1990 potekale prve demokratične volitve v Sloveniji, 9. maja 1990 pa je bila konstitutivna seja novega tridomnega parlamenta (Družbeno politični zbor RS in Zbor občin sta bila prvič po drugi svetovni vojni izvoljena po demokratičnem večstrankarskem volilnem sistemu, Zbor združenega dela pa so sestavljali predstavniki podjetij po načelu samoupravljanja), ki smo v zgodnjih jutranjih urah za predsednika Skupščine RS izvolili dr. Franceta Bučarja. 16. maja 1990 smo z glasovi koalicije Demos za predsednika Izvršnega sveta RS oziroma vlade izvolili Lojzeta Peterleta.
S tem uvodom sem želel primerjati pretekla obdobja z današnjimi uličnimi dogajanji in s parolami levičarskih politikov, ki razdvajajo Slovence na desne in leve. Žal imajo njihove parole en sam namen: vnesti prepir v koalicijske stranke in s tem rušiti desnosredinsko vlado. Pri tem imajo neverjetno podporo večine medijev, akademikov in celo nekaterih kulturnikov, ki brez usmiljenja znova delijo slovenski narod na naše in vaše.
Odprto pismo akademiku
Ob teh namerah me je še posebno presenetil akademik dr. Boris A. Novak, ki je v enih izmed Odmevov o sedanjih demonstracijah dejal: »Za svobodo se je treba boriti.«
Spoštovani gospod akademik!
Slovenski narod se je skozi stoletje v raznih obdobjih in na razne načine boril za svobodo. Za svojo samostojno državo, ki jo danes imamo. In ta boj je bil de jure in de facto končan 25. junija 1991, ko sta parlament in vlada koalicije Demos razglasila, da je Slovenija neodvisna in samostojna država vseh Slovencev.
Žal je JLA naslednji dan to našo odločitev hotela spremeniti z vojaško agresijo. Velika zasluga, da je bila v času koalicije Demos v tajnosti ustanovljena Manevrska struktura narodne zaščite (slovenska vojska), gre prav sedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši in njegovim sodelavcem, ki so s pomočjo takratne milice in slovenskih fantov – domoljubov v samo desetih dneh ubranili našo samostojnost. Zato imamo danes svojo samostojno državo. Lahko bi jo imeli že leta 1945, pa je komunisti niso hoteli.
Zato danes Slovenci ne potrebujemo več boja za svobodo. Svobodo imamo. Potrebujemo pa spoštovanje do preteklosti in sedanjosti. Do demokratične ureditve. Do spoštovanja in pravne enakosti za vse. Saj bomo le tako lahko utrjevali demokratično ureditev v korist vseh državljanov, ne samo izbrancev. Ulična revolucija nam tega ne bo prinesla, saj ne zna niti ne zmore. Še posebno ne s takimi podporniki z visoko izobrazbo, ki imajo nas, kristjane, in večino volivcev za »umazane živali«.
Demosova koalicija ni preganjala opozicije
Tudi leta 1990–1991 so bili številni slovenski politiki (leva opozicija) na drugi strani, pa jih Demosova vlada ni »linčala«, kot to danes počnejo številni levičarji. Posebno še nad tistimi, ki so bili v letih 1990 in 1991 v prvih političnih in bojnih vrstah ob ustanovitvi in obrambi naše države. Človek ima dve roki, levo in desno, ter glavo za razmišljanje.
In danes, ko sme vsakdo brez sramu in brez dokazov pljuvati po demokratično izvoljeni in uspešni vladi, pisati ter v javnosti nositi lažne parole, kako je koruptivna in pokvarjena, samo zato ker na oblasti ni prava politična opcija, je sprevrženo dejanje tistih, ki to počnejo. Saj so med protestniki kolesarji v večini tisti, ki so dobro plačani iz državnega proračuna. Sramota!
Demokracija ni statična
Da je to res, me prepriča dejstvo, da to počnejo vsakokrat, ko oblast prevzamejo stranke desne sredine. Naj spomnim, da je Slovenijo osamosvojila in uvedla svobodno, demokratično družbo koalicija pomladnih oziroma desnosredinskih strank. Demokracija ni statična ureditev. Tega bi se morali zavedati tako politiki, izobraženci kot tudi delavci na polju in za stroji. Vsi bi si morali vsaki dan prizadevati za to, da postanemo in ostanemo pravi demokrati.
Zakaj zmanjšujejo ugled Slovenije v svetu?
Ne pozabimo se vprašati, zakaj je po svetovnih medijih toliko lažnivega pisanja o delovanju desne vlade, saj tendenciozna sporočila v tujino pošiljajo nekateri slovenski novinarji. Slovenija je tujini zelo slabo pozna. Vedo, da smo imeli komunistični režim, naše novejše zgodovine niti revolucije pa ne. Da o njihovem poznavanju in znanju slovenske kulture ter jezika ne izgubljam besed. Zato 99,9 odstotka sovražnih prispevkov o dogajanju v Sloveniji pišejo tisti novinarji, ki pomagajo rušiti vlado, ki jo vodi Janez Janša. Da je to res, nam pove neverjetno »grmenje«, ko je na zahtevo iz Sveta Evrope, vladni predstavnik kot odgovor, da se pri slovenskih mediji še vedno čutijo vpliv sovraštva do politikov, ki se zavzemajo za resnico in demokratično delovanje vseh instituciji v državi. In to so zgodovinska, ne ideološka dejstva, mar ne?
Preseči delitve in sovraštvo
Slovenija se je v letošnjem maju po 75 letih spet prebudila v sovraštvu do demokratičnih vrednot in do tistih posameznikov, ki so pred tridesetimi leti vzpostavili politični sistem, ki je bolj pravičen za vse. Upali smo, da smo s samostojno državo in z uvedbo demokratičnih vrednot prestopili prag delitev. Žal spet slišimo in beremo o klicih po uboju in neusmiljenem medijskem linču politikov, ki so nam priborili, da je Slovenija samostojna država.
Trdnost sedanje vlade je odvisna od tega, koliko »Judov Iškarijotov« poleg dveh že znanih imajo sedanje stranke v Državnem zboru.
