Takšne in drugačne utopije
Bližamo se različnim obletnicam treh desetletij po tem, ko smo si prvič v moderni zgodovini uspeli ustvariti svojo državo. Po tem, ko se je zatreslo Ustavno sodišče, Sova in največje državno podjetje Petrol, je postalo dokončno jasno, da je Šarčevi novi politiki z novimi obrazi odklenkalo. To, kar gledamo, je staro toliko kot bivša komunistična Jugoslavija in slovenska republika skupaj, torej skoraj 75 let. Cilj komunistične revolucije je bil popolni prevzem oblasti brez najmanjše pripravljenosti, da se jo deli s komerkoli. Cilj demokratičnih držav pa je, da država deluje na principu menjave in delitve oblasti, kajti samo tako se lahko izogne monopolom in totalitarnim težnjam.
V našem slovenskem primeru se po letu 2008 sistematično dela na tem, da do menjave oblasti ne pride. Mislim realne, ne navidezne. S tem tisti, ki imajo državo za svojo ujetnico in deklo, državo porivajo proč od demokratičnih principov.
Trideset let notranjih frakcijskih bojev za čim večji delež davkoplačevalskega denarja
Če se je na začetku devetdesetih let zdelo, da so komunisti pripravljeni na menjavo oblasti, je danes popolnoma jasno, da za tem, ko so dobili večino v vseh ključnih državnih sistemih, o tem niti malo ne razmišljajo. To, čemur smo priče, je samo njihov notranji frakcijski boj za čim večji delež davkoplačevalskega denarja. Dokler bodo davkoplačevalci to dopuščali, tako dolgo se bo ta oligarhija napihovala. Posledično to pomeni, da se demokratični sitem te države postopoma razgrajuje, in da vse bolj drsimo, po mehki poti, nazaj tja, od koder smo pred tridesetimi leti odšli: v državo, ki je popolnoma skorumpirana, ki jo vodijo podpovprečni šlosarji in falirani študentje, ki je brez zunanjepolitične orientacije in lastne identitete, ki se za ceno ohranjanja oblasti poslužuje vsega, kar ji pride pod roke.
Politično bipolarnost v vse državne podsisteme
Kaj bi se moralo zgoditi po tridesetih letih, da bi ta naša mlada država postala bolj demokratična. Nič revolucionarnega in nič nasilnega. Oba družbena pola, ki sta več kot očitna, bi morala sesti za skupno mizo in doseči džentelmenski dogovor. Ta bi moral vsebovati naslednje elemente: veliko večino državnih podjetij je potrebno prodati in jih pustiti reguliranemu trgu. Tista, ki bi ostala v državni lasti, bi morala imeti bipolarno vodstvo. Če so menedžerji iz levo sredinskega bazena, so nadzorniki iz desnosredinskega in obratno.
Nacionalni mediji bi morali imeti kombinirano vodstvo. Če je direktor RTVS iz levega bazena, je programski direktor iz desnega bazena in obratno. Ostali mediji, ki niso nacionalni, naj delujejo po tržnih zakonitostih.
Šolski sistem po celotni vertikali postaviti finančno na vavčerje, ki jih uporabniki po svoji izbiri dajo ustanovi, ki ji zaupajo. Za ves učiteljski in profesorski kader uvesti licenco, ki je ne podeljuje ministrstvo, ampak Zavod za šolstvo kot strokovni organ, s predpostavko, da bi to tudi bil. Ali pa učiteljska zbornica, ki je nimamo. Tako kot je reelekcija na univerzah, bi morala biti po celi šolski vertikali.
V vseh državnih podsistemih, še najbolj na ministrstvih, bi bilo potrebno jasno definirati, katere službe so politične in katere strokovne. Vsakokratna oblast bi avtomatično zamenjala politične. Strokovne službe pa bi morale prav tako biti podvržene pet letnemu ciklusu preverjanja in dodeljevanja licence. Državni uradniki bi morali narediti poseben državniški izpit, ki bi zahteval poznavanje prava in etične profesionalne kriterije vedenja in delovanja.
Upravljanje države po principu delitve oblasti
Politične funkcije bi se morale deliti na podlagi doseženih volilnih rezultatov in ne na podlagi zakulisnih izbir globoke države. Slednje bi se moralo sankcionirati z izključitvijo iz slehernega političnega delovanja. Po vzoru primera Zorana Talerja, ki so ga po sumu prejemanja podkupnine, poslali iz evropskega parlamenta in danes ni o njem, ne duha ne sluha.
Demokratična država bi morala imeti zakon, ki bi varoval demokratično ureditev pred vsemi možnimi zlorabami, v vseh treh vejah oblasti. Skratka, državo bi morali organizirati tako, da bi vse politične sile bile na vseh ravneh prisiljene k dialogu in dogovoru o vseh ključnih vodstvenih položajih in državnih podsistemih. S tem bi država dobila potrebno stabilnost in tako delitev oblasti, ki bi onemogočala monopolizacijo in posledično oligarhizacijo.
To kar imamo danes je daleč od tistega, kar smo upali, da bomo dobili po družbenih spremembah. Glede na to, da smo mala država, je oligarhizacija, ki smo ji priče v zadnjih dveh desetletjih, beg od normalne demokratične države. Hkrati pa je to tudi pokazatelj notranje nesposobnosti, da lastno državo upravljamo po principu delitve oblasti in po principu kvalitete kadra.
Kdor bi pristal na džentelmenski dogovor, bi deloval državotvorno, kdor ne, oligarhično. Tak dogovor bi predstavljal visoko stopnjo družbenega soglasja, ki bi imel za osnovo dejansko elemente sprave. Z drugimi besedami, na ta način je nastala povojna Evropa in njen, več kot sedemdesetletni, čas miru. Slovenska družba pa bi se tako normalizirala in dokončno kulturni boj poslala na smetišče zgodovine. Država bi postopoma postala naša – od državljanov, in politika ter celotni državni aparat, bi služil ljudem in ne obratno.
Vem da sem optimist in utopist, da bi se kaj takšnega lahko v Sloveniji zgodilo. Vem pa tudi, da so utopije, ki so postale resničnost, in so druge, ki so resničnost spremenile v teror.
