Slovenci in Sveti sedež – na poti k skupnemu dobremu

12

Da bi mogli bolje razumeti vsebino razprave Slovenci in Sveti sedež, se mi zdi primerno najprej opozoriti na razliko med Vatikanom in Svetim sedežem, kar danes mnogi sicer razumejo kot eno in isto stvarnost, ki pa to ni.

Ko omenjamo Vatikan, moramo razumeti, da sta pod tem imenom dva subjekta mednarodnega prava: najprej je to Država mesto Vatikan, nato pa tudi Sveti sedež, ki je vrhovni organ Katoliške Cerkve. Vatikanska država je teritorialno omejena na 44 hektarjev zemeljske površine, tem pa je treba prišteti še nekaj površin zunaj ozemlja Vatikana – to so tako imenovana ekstrateritorialna ozemlja, kjer ima ta državica svoje urade in ustanove. Sveti sedež teritorialno ni omejen, navzoč je na vseh kontinentih in je subjekt mednarodnega prava kot vsaka druga država, saj Sveti sedež z državami sklepa mednarodne pogodbe, sporazume in konvencije in vzpostavlja diplomatske odnose. Trenutno ima vzpostavljene diplomatske odnose s 180 državami po svetu, prav tako pa ima status članice oz. opazovalke pri številnih mednarodnih organizacijah, kot so npr. Organizacija združenih narodov, Evropska unija, Visok komisariat ZN za begunce, Unesco idr. Ravno zaradi tega, ker Sveti sedež opravlja mednarodno dejavnost oz. zunanjo dejavnost Vatikana, ga bolj kot med organizacije prištevamo med države. Država mesto Vatikan je v smislu teritorialne suverenosti podrejena Svetemu sedežu, saj je slednji po obstoju nedvomno starejši od države same, ki je bila ustanovljena šele leta 1929 z znanimi Lateranskimi sporazumi. Poslanstvo Svetega sedeža je duhovne narave in izhaja iz moralne avtoritete, ki jo predstavlja papež ali rimski škof. Njegova oblast je nad pripadniki Katoliške cerkve univerzalna, neposredna in redna, v njegovem vodstvu pa se zrcali zakonodajna, izvršna in sodna oblast. Kadar nastopa kot suveren Države mesta Vatikan, je njegova oblast tudi posvetne narave.

Sveti sedež je skozi stoletja pridobival izjemno mednarodno veljavo in pomembnost, zato so z njim skoraj vse države sveta nekako želele stopiti v kontakt. Njegova navzočnost je povsod tam, kjer je navzoča katoliška skupnost. Ker je tematski naslov letošnjega Vseslovenskega srečanja Slovenec sem, se bomo sedaj posvetili odnosom med Slovenci in Svetem sedežem, ki segajo daleč v zgodovino.

Ustanavljanje škofij in imenovanja škofov, ki so absolutna pristojnost rimskega papeža, so v zgodovini, ponekod pa tudi še danes (pomislimo na Kitajsko) sprožala številne apetite svetnih oblasti, saj se je ta v imenovanja neposredno vmešavala oz. je bila vključena v ta proces zaradi zgodovinskih privilegijev.

Zelo zgodnja povezanost papežev s slovenskim ozemljem sega v leto 599, ko papež Gregor Veliki v svojih spisih že omenja škofa v Kopru. Škofija Koper je prenehala obstajati, vse dokler ni papež Aleksander III. leta 1187 znova dovolil, da Koper dobi lastnega škofa. Ustanovitev ljubljanske škofije je bila sad političnih ambicij cesarja Friderika III. in pastoralnih premislekov papeža Pija II. Za prvega škofa ljubljanske škofije je bil l. 1463 določen škof Sigismund Lamberg, ki je v naslednjih letih upravno, gospodarsko in pastoralno vzpostavil ljubljansko škofijo. Omeniti moramo v tej zgodovinski navezi tudi mariborsko-lavantinsko škofijo, ki ima svoje začetke v letu 1228, bl. škof A. M. Slomšek pa je njen sedež dokončno ustalil v Mariboru, ki je l. 1859 postal škofijsko mesto z odobritvijo papeža Pija IX. Ves duhovni preporod, pa tudi kulturno, znanstveno in sploh družbeno življenje mesta in širše okolice je Slomškova zasluga, posebej skrb in čut do slovenskega jezika, saj je znana njegova maksima: Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.

Sveti sedež je po svojih zastopnikih ali apostolskih nuncijih poznal vrline in sposobnosti Slovencev. Zaradi njih je bil misijonar med Indijanci Friderik Irenej Baraga, doma iz Knežje vasi na Dolenjskem, l. 1853 imenovan za prvega škofa škofije Marquette v Michiganu v ZDA. Papež Leon XIII. je l. 1899 Slovenca, doma iz Mote pri Radencih, Jakoba Missio imenoval za kardinala. Tako je postal prvi Slovenec, ki je prejel kardinalski klobuk. V diplomacijo Svetega sedeža je l. 1948 kot prvi Slovenec vstopil danes žal premalo znan Jožef Žabkar, ki ga je sv. papež Pavel VI. l. 1969 imenoval za nadškofa in apostolskega delegata za skandinavske dežele. L. 1975 je sodeloval na znameniti helsinški konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi.

Če se prestavimo sedaj v čas slovenske pomladi, moramo omeniti neutrudno prizadevanje in podporo sv. papeža Janeza Pavla II. pri procesu slovenske osamosvojitve. Sveti sedež je bil ves čas naklonjen samostojni slovenski državi. V času desetdnevne vojne za Slovenijo je sv. papež Janez Pavel II. iz vatikanske palače 29. junija 1991 vsemu svetu poslal poziv, rekoč: »Ponovno poudarjam, da s silo ni mogoče zadušiti pravic in legitimnih pričakovanj naroda in želim podpreti pobude za iskanje pravičnih rešitev, ki morejo edine zagotoviti mir in sožitje med narodi. Ponovno pozivam oblasti vseh jugoslovanskih republik, da zavzamejo konstruktivno željo po dialogu in daljnovidni modrosti.« Janez Pavel II. je dobro poznal razmere na takratnem Balkanu, od blizu je spremljal prizadevanje Slovenije in Slovencev za samostojnost, ker pa je tudi sam izhajal iz dežele, kjer je bilo zaradi komunistične diktature prelito mnogo krvi, je bil slovenski poti v demokratično smer toliko bolj naklonjen.

Sveti sedež je spremljal razvoj slovenske demokratizacije, med prvimi je tudi priznal neodvisno Slovenijo, kar sicer ni njegov običaj. Diplomatski odnosi med Slovenijo in Svetim sedežem so bili vzpostavljeni januarja 1992. Slednji je ob tem izrazil prepričanje, da bodo diplomatski odnosi prispevali k dobrim odnosom med dvema stranema in bodo Katoliški cerkvi v Sloveniji omogočili potrebno svobodo za njeno duhovno, izobraževalno in socialno poslanstvo v dobro celotnega slovenskega naroda. To je na področju dobrodelnosti z ustanovo Karitas več kot očitno.

K prepoznavnosti in utrjevanju mednarodnega slovesa Slovenije v svetu sta nedvomno pripomogla tudi kar dva papeževa obiska v Sloveniji: l. 1996 in 1999. Ko je papež prvič stopil na slovensko zemljo, so bile njegove prve besede izrazi veselja, da je »v deželi, obdani s številnimi zvonovi, cerkvami in kapelicami, ki pričajo o globokih krščanskih koreninah tega naroda«. Sveti sedež je »s posebno pozornostjo sledil dogodkom po osamosvojitvi in ceni miren ter demokratičen način, s katerim smo dosegli polno neodvisnost«. Leta 1998 je sv. papež Janez Pavel II. za kardinala v Torontu imenoval Slovenca Alojzija Ambrožiča, papež Benedikt XVI. pa je l. 2006 za kardinala imenoval tudi ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta. Vse to moremo brez dvoma razumeti kot izraz spoštovanja do slovenskega naroda, živečega v Sloveniji in zunaj njenih meja.

Želimo si, da bi odnosi med Slovenijo in Svetim sedežem še naprej bili usmerjeni na pot skupnega dobrega in da bi tudi sami čutili hvaležnost do rimskega škofa v njegovih prizadevanjih za ugled slovenskega naroda v svetu.

Pripis: besedilo je avtor predstavil v razpravi v Veliki dvorani Državnega zbora RS ob XVII. Vseslovenskem srečanju pod okriljem Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, 6. julija 2017.