Slovenci smo enak čudež na Zemlji kakor Judje. Skrivnost našega preživetja do danes niso slavne bitke in vojskovodje. Skrivnost, da Slovenci (še) živimo na obličju Zemlje, je v milijonih in milijonih izmoljenih rožnih vencev, ki so jih sredi dela in trpljenja, žalosti in veselja molili naši očetje in matere.
»Mislijo, da me ljubijo, ker redno opravljajo svoje pobožnosti, ker hodijo k litanijam, ker se ob petkih postijo, ker prižigajo svečo pred podobo mojega Srca ali tam zmolijo kakšno molitvico. Toda jaz nisem iz mavca, pravi Bog, niti iz kamna niti iz brona, sem iz mesa, ki je živo, ki utriplje, ki trpi; med njimi sem, a me niso prepoznali. Nizko plačo imam, brez dela sem, živim v umazanih luknjah, jetičen sem, spim pod mostovi, v zaporu sem, izkoriščajo me, ravnajo z mano kot z nezrelim človekom. Saj sem jim vendar rekel: ”Kar storite kateremu izmed mojih najmanjših bratov, meni storite …” To je dovolj jasno. Najhuje je, da to vedo, vendar tega ne vzamejo zares.« (Michel Quoist, Molitve. Ognjišče, Koper 1980, str. 22)
Želja, da se človek otrese Boga, nas spremlja vse od raja
Dobro se je začelo v raju. Toda Adam in Eva sta kmalu spoznala, da nosita v sebi največji dar Boga samega: svobodo. Bog je strašno tvegal. Poklonil je njima, meni, največjo Bogopodobnost: svobodo. Ta ga je, me je omamila do zadnje celice njegovega, mojega, bitja/bivanja! Bog želi, da je On sam popolnoma svobodna izbira človeka. Bog prenese vse možno zlo. To je dokazal s Kalvarijo. Ne prenese pa najmanjšega nasilja nad svobodo vsakega posameznika. Niti za ceno pekla!? Da, niti za ceno pekla … Naj razume, kdor lahko …, vendar je tako.
Kmalu na začetku Sv. pisma je pretresljiv odlomek: »Gospodu je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. Rekel je torej Gospod: ‘Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje, ljudi in živino, laznino in ptice neba, kajti žal mi je, da sem jih naredil.’ Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh« (1 Mz 6,6–8).
Neverjetno jasen odpad od Boga je prikazan v 8. poglavju Prve Samuelove knjige, 5.–7. vrsta. Izraelovi starešine so prišli z jasno zahtevo pred Samuela, ki je bival v Rami:
»’Zdaj nam postavi kralja, da nam bo sodil, kakor je pri vseh narodih!’
In Samuel je molil h Gospodu. Gospod pa je rekel Samuelu: ‘Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti porečejo, niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, naj ne bom kralj nad njimi. Kakor so delali od dne, ko sem jih izpeljal iz Egipta, in do tega dne, ko so me zapustili in služili drugim bogovom, tako delajo tudi tebi.’«
Svoboda, kakršno vsiljujejo razsvetljeni, je pretveza za »življenje po mesu«, ne za pravo ljubezen
Evropa počenja ravno to: nikjer v javnem življenju ne sme biti nič Božjega, nobene transcendence, nič večnega življenja, vera in Bog sta strogo samo notranja stvar posameznika … Takšno življenje je najvišja vrednota in dosežek zahodne civilizacije. Svoboda in demokracija evropskega tipa se malikujeta do nezavesti. Popolna (iz)ločenost verskega iz civilnega življenja … Do tega, kar ne gre v te kalupe, znamo biti neizprosno nestrpni, arogantni, sovražno razpoloženi … Z večvrednostnim kompleksom edinih: razsvetljenih nadljudi … Jasno, ker je Sveto pismo povsod poteptano, ne moremo slišati apostola Pavla, ki nam jokaje kliče v 5. poglavju pisma Galačanom: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služite drug drugemu po ljubezni« (vrstica 13).
Kolikor je Evropa res Evropa – v tistem najbolj žlahtnem pomenu besede, je zaradi Kristusovega evangelija in svetnikov, ki hodijo in so hodili za Kristusom. To je svetost, ki diši po Kristusu: samo Kristus dviga posameznika in civilizacijo nad brezno beznice in klavnice. Mislim izrecno na našo ljubo Evropo! Sicer zavlada neizprosno kruti Darwinov zakon. Tam vedno in povsod zmaga samo – najmočnejši! Pa naj gre za politično, gospodarsko, finančno ali še kakšno moč. To ni pomembno. Preveč imamo dokazov za to, da bi jih začeli naštevati …
Kaj je z vrednotami Evrope, da smo postali ostarela civilizacija, ki ni sposobna preživeti sama sebe?
Kje in kdaj so se zgodili temeljni kratki stiki na območju današnje Evrope, ki izgublja svojo identiteto in izumira? Fanatično oklepanje mita francoske revolucije pod geslom svobode, enakosti, bratstva. Koliko ljudi je bilo poklanih za te (ne)vrednote!? Za prvi sistematičen genocid v zgodovini sodobne Evrope je bila v knjigi Vatikanski tajni arhivi razglašena francoska revolucija, kjer je imela sveta giljotina krvavo žetev (Grzegorz Górny, prevod Andrej Turk, Vatikanski tajni arhiv, Družina, Ljubljana 2020). Ni Evropa do sedaj za svoje (anti)vrednote v glavnem – pobijala? Ne prihajajo morda stoletni računi nam vsem, ko bo treba za resnične vrednote evangelija znova umirati, ko bo tekla kri mučencev … Po svetu že teče kri kristjanov v potokih.
Nam ne izpostavljajo svojega računa morda tudi splavljeni ljudje pa holokavst Mao Cetunga, Lenina, Stalina, Hitlerja, Tita, Pol Pota, Hošiminha in več kot šeststotih množičnih grobišč v Sloveniji. Vse to strašno, neizrekljivo zlo samo v prejšnjem stoletju …
To je konec koncev samo uvod v najbolj zastrašujoč holokavst v vsej zgodovini človeka, ki se odigrava v ginekoloških klinikah po vsem svetu. Ko smo povzdignili abortus na oltar ustavne pravice, največjega dosežka v osvobajanju sodobne žene, dekleta!? »Kako strašna slepota je človeka …« (Prešeren). Ko je legalnost abortusa, ko so LGBTQ-lobiji merilo o (ne)naprednosti države – voditelja …
Ko se nenehno govori, da je preveč ljudi na Zemlji
In da je človek največji onesnaževalec ozračja z ogljikovima oksidoma. Zaradi tega ne rojevajte otrok! Kot videospot pri tej mantri vedno pokažejo ljudi iz Afrike, Indije, Azije, kreole, mulate, skratka tiste, ki naj bi jih bilo preveč. Nikoli pripadnikov bele rase iz Evrope. Ali vidimo ob teh malenkostih, kako so se Hitler in njemu enaki zažrli v naš čas občutenja in razmišljanja. Razsežnosti tega stanja med nami so zastrašujoče. Nam to kaj pove?! O moj Bog, moj Bog – nam boš še lahko odpustil!?
Človek, dvigni pogled v Nebo in skesano prosi Boga za usmiljenje
Ta virus, ki nam meša štrene na vsakem koraku. Človek, boš dvignil svoj pogled v Nebo in začel klicati iz globine skesanega srca ime Kristusa, našega Gospoda. On je edini varuh in absolutni gospodar vesolja, zgodovine in najinega življenja. Vsak zemljan je vtisnjen v toplo dlan Boga, ki ljubi življenje. Bomo sposobni pasti na kolena kakor David in iz dna duše z njim zakričati v solzah kesanja, da bi zmogli izmiti svoje otopelo srce in dušo: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe! Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti. Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano. Zoper tebe, tebe samega, sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil« (Ps 50,3–6). Bomo kot celotna civilizacija sposobni te Davidove drže. Ali pa nas čaka usoda faraona in Egipta iz Mojzesovega časa?!
Tihota in milina Boga z nami za čudež preživetja slovenskega naroda
Na sveti večer godujeta Adam in Eva. V tem dejstvu lahko vidimo objem stare in nove zaveze. V tem razmišljanju smo jima namenili nekaj prostora. Skrivnost, ki nas vedno znova kliče v tihi objem vsemogočnega, nebogljenega Emanuela. Ta Bog z nami je ena sama tihota in milina. S svojim prihodom na svet v betlehemsko votlino nam govori, kako malo je potrebno, da smo srečni. Čisto preprosto: kakor mati in oče trepečeta za svojega otroka, ko gre za njegovo najboljše. Tako smo tudi mi v srcu poklicani, da smo drug drugemu mati, sestra in brat hkrati.
Pred tridesetimi leti se nam je zgodila samostojna domovina Slovenija. »Mati, Domovina, Bog.« Cankarjev enakostranični, ljubezenski trikotnik. Znotraj njega si je gasil žejo duše, srca, duha in razuma. Kaj pa jaz?!
Ko bi mogli vsaj malo začutiti sveto veličino tega dejstva! Verjetno bi vsak dan jokali od sreče in hvaležnosti za samostojno domovino Slovenijo. Zanjo bi veliko več molili.
Kdo bi ob stiskanju grozdja verjel, da bo ta kalna tekočina čez nekaj tednov bistro, dobro vino? Tako vzemimo tudi aktualno družbeno dogajanje našega trenutka. Vsaka stvar zahteva svoj čas.
Slovenci smo enak čudež na zemlji kakor Judje. Skrivnost našega preživetja do danes niso slavne bitke in vojskovodje. Skrivnost, da (še) živimo na obličju Zemlje, je v milijonih in milijonih izmoljenih rožnih vencev, ki so jih sredi dela in trpljenja, žalosti in veselja molili naši očetje in matere. Kaj pa jaz danes?
