Ali molite rožni venec? Ga radi molite ali pa vas pomisel nanj že vnaprej dolgočasi in, ko začnete moliti, že zehate? Ali verjamete človeku, da je iskren, ko pravi: »Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini.« To so besede sv. Janeza Pavla II. Iz kratkega opisa njegovega pontifikata si bomo lahko ustvarili povsem verodostojno sodbo, ali je stal za tem, kar je rekel, ali ne. Navedene besede o mestu rožnega venca v svojem življenju je Janez Pavel II. zapisal v Apostolskem pismu z naslovom Rožni venec Device Marije. S tem pismom je razglasil leto rožnega venca, ki je trajalo od oktobra 2002 do oktobra 2003. Zakaj prav takrat? Ker je želel s tem pismom, s katerim nas je povabil, naj radi molimo rožni venec, zaznamovati 25-letnico svojega pontifikata.
Na Petrov sedež je bil sv. Janez Pavel II. izvoljen 29. oktobra 1978. Pričakovali bi, da bo ob svojem srebrnem jubileju papeževanja govoril predvsem o prehojeni poti, o novih spoznanjih, do katerih je prišel kot papež, o tem, kaj je v tem času naredil, in česa vse, kar si je želel, ni uspel uresničiti. Vendar Janez Pavel II. z vsem tem, kar je bilo in česar ni bilo več mogoče popraviti, ni izgubljal časa. Še kako dobro je vedel, kako nepopolno je bilo vse, kar je delal, čeprav je žel odobravanje milijonov po vse svetu. Spomnimo se njegovih dveh obiskov v Sloveniji, maja 1996 in septembra 1999, ko je bila vsa država na nogah, kako je v tistih nepozabnih dneh odmeval njegov vzklik v Postojni: »Papež ‘ma vas rad.«
V trenutkih množične evforije se Janez Pavel II. ni prepuščal čustvom in se naslajal v samoobčudovanju, ker je bil najpopularnejša osebnost na zemeljski obli. Vsaj v najboljših letih papeževanja, ko je bil še zdrav in telesno močan, je bilo tako. Dovolj je bilo, da je spregovoril besedo, že je njegov dramski bariton napolnil dvorano, stadion ali letališče. Sto tisoči, včasih tudi milijoni navzočih, kot v Manili, Denverju, Čenstohovi in drugod, so utihnili in prisluhnili, ko je oznanjal: »Jezus Kristus je središče vesolja in zgodovine. K njemu se v tej uri obrača moja misel in moje srce.«
Kaj vas prešinja v trenutkih veselja in preizkušenj? Kaj takrat premišljujete, k čemu se zatekate, kaj počnete s svojimi čustvi? Janez Pavel II. je zase rekel, da je imel rožni venec zanj že od doma, od otroštva naprej, odločilno mesto. Ta molitev je bila namreč v samem jedru vsega, kar je doživljal, pa naj je bilo to veselje ali trpljenje. »Koliko milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca,« je rekel. To pričevanje sv. Janeza Pavla II., zapisano v apostolskem pismu, izpostavljam zato, ker ga imam za verodostojnega. Ni imel časovno omejenega mandata, kot predsedniki držav, ampak je nosil bremena Katoliške cerkve skoraj 27 let. Koliko trpkih in naravnost strašljivih informacij je vsak dan prihajalo do njegovih ušes. Vsi okoli njega, v kuriji, Vatikanu in neštetih rimskih institucijah, vsi škofje in duhovniki po svetu, vse božje ljudstvo, pa tudi ves civilni svet, vsi smo nenehno čakali, kaj bo rekel, kako se bo odzval, kako bo presekal ta ali oni gordijski vozel. Svet ga je hvalil in občudoval, to je Janez Pavel II. vedel, a se ni slepil, da vanj usmerjajo tudi strupene puščice uničujočih kritik, ki so izhajale iz nepoznavanja realnosti, iz nerazumevanja kompleksnosti posameznih problemov, pa tudi iz čiste zlobe in sovraštva do Cerkve.
Človeška psiha ni narejena tako, da bi vzdržala tolikšno težo nepreglednosti vsemogočega zla in dilem. Janez Pavel II. je vse to vsak dan, vsako uro, včasih vsako minuto, sproti izročal Mariji. Ko je bil v notranjem navzkrižnem ognju in ni vedel, ne kaj naj reče ne kakšno usodno odločitev naj sprejme, se ni zapletal v razmišljanje, v brezizhodno analizo vprašanj, marveč je najprej, pred vsakim razmislekom, v preprostosti srca ponavljal: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj …« V rožnem vencu, za katerega si je vsak dan vzel čas, je utripalo njegovo življenje in z njim svet, katerega bremena je nosil.
Večina od vas se še dobro spominja tistih vznemirljivih in dramatičnih let, ko je poljski sindikat Solidarnost ob njegovi duhovni podpori načel berlinski zid in nazadnje odstranil železno zaveso. Janez Pavel II. je zazrt v Marijo spreminjal zgodovino, delal tektonske premike in tlačenim narodom pod komunizmom odprl novo upanje. Seveda se je po letu 1990 v svetu marsikaj izjalovilo, kajti človeški greh vedno udari nazaj, da bi izničil velike stvari.
Toda takrat, ko je bilo treba stati in izreči jasno besedo, je bil Janez Pavel II. priseben. Pa ne zato, ker bi se opiral na psihologijo čuječnosti; ni si v glavo vtepel pozitivnih misli, da zmore, ker zna in ima položaj, kjer se to, kar odloči, po vnaprej vzpostavljenih mehanizmih prenaša v realnost, jo ureja in spreminja. Ni dopuščal, da bi energijsko in časovno zahteven psihični nadzor nad seboj, nad begajočimi mislimi in pregretimi čustvi evforije ali skorajšnjega kolapsa preplavil njegovo dušo, jo dušil in jo stisnil ob zid, pod katerim bi se zrušil. Vedel je, da ni tako močan, da bi se lahko ravnodušno dvignil nad vse hudo. Verjel pa je, da vsak hip obstaja zavetje, oaza miru, skrivnostna racionalnost v Svetem Duhu, če se v duhu svojega papeškega gesla Totus tuus, Ves tvoj, obrne k Mariji, se ji izroči in preprosto reče: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj.«
Ko je te besede ponovil petdesetkrat, je bil drug človek. Najprej je prešel uničujoči strah, ki ohromi telo in psiho; mrak v duši se je razjasnil, potlačenost se je preobrazila v notranji mir in gotovost. Potem pa je bilo videti in čutiti, kot da mu Marija na mizo prinaša rešitve. Začel je zapisovati sklepe in odločitve. Bile so logične in izvedljive, kot da prihajajo iz nebeške pravne pisarne, iz knjig najglobljih mističnih teologov, iz glav najbolj pronicljivih filozofov. Samo čudil se je, kako preprosto je postalo to, kar je bilo še pol dneva nazaj videti brezizhodno. Vrnile so se mu moči, znova je začutil, da je lepo biti papež, biti prevodnik Božje volje, moči in smisla v razrvani svet, v cerkveno občestvo, ki trohni v malodušju zaradi Bogu odtujenega sveta in lastne nebogljenosti. Totus tuus, veletok milosti, je bil za Janeza Pavla II. nekaj fizičnega, oprijemljiva realnost, v katero je vstopal, iz katere je kot drevo ob potoku črpal moč, da v urah suše ni odrevenel in se predal.
Nemara boste rekli, kako veš, da je pri Janezu Pavlu II. res obstajala takšna povezava med rožnim vencem in tem, kar je delal in doživljal. Ali je temu, kar si rekel o papeževi duhovnosti, mogoče verjeti? Nikogar ne bom mogel na suho, ena na ena, brez predhodnega izkustva, prepričati, da je to, kar sem rekel o Janezu Pavlu II., res. Toda vsi, ki molite rožni venec na način kot Janez Pavel II., v duhu njegovega Totus tuus, veste, da se ne motim. Duhovno izkustvo Janeza Pavla II. ni nekaj edinstvena, samo njegovega. Že kot otrok je vstopil v duhovno bratstvo z milijoni, ki vse od srednjega veka, ko se je ta molitev usidrala v občestvu verujočih, po tej molitvi ohranjajo moč za sprejemanje križa, ohranjajo upanje v prihodnost sveta ne glede na informacije o vseh mogočih krutostih in krivicah, ki prihajajo do njih. Papež Benedikt XVI. je še kot kardinal Ratzinger rekel, da je rožni venec molitev, ki presega časovne in narodnostne meje, molitev, ki je ni sestavil človek za pisalno mizo. Zato niso daleč od resnice tisti, ki pravijo, da je sama Božja Mati položila rožni venec v roke sv. Dominiku.
Čeprav nihče od nas ni papež, v osnovi naše življenje ni bistveno drugačno od njegovega. Tako Janez Pavel II., kot vsak izmed nas, je skoraj vsak dan na robu svojih fizičnih in duševnih moči. Vsakega izmed nas hoče vsakodnevno podreti občutek nemoči in potlačenosti, a se lahko po rožnem vencu, kot papež, priključimo na nebeški tok odrešenja, v njem vstanemo in znova upamo. To je predlog, to je vsebina in oznanilo današnje Rožnovenske nedelje, to je glas Rožnovenske Matere Božje. »To mislite v sebi, kar je v Kristusu Jezusu,« slišimo danes v. Pavla.
