Jože Hrastnik 
Kako sem Bogu hvaležen, da je med nami toliko plemenitih ljudi, ki premorejo toliko lepote in dostojanstva. Ljudi, ki imajo ta dar, da nam lepoto besede, glasbe, barve, gledališke igre, filma, kipa in … posredujejo v objemu svetosti, skrivnosti in neizrekljive veličine našega življenja.
Vsem nam, ki stojimo ob grobovih naših umrlih, želim, da se nam v moči Vstalega Kristusa solze žalovanja začnejo kristalizirati v bisere vere – v naše lastno vstajenje in večno življenje.
Ni sodobnega krščanstva, ki bi lahko bilo hoja za Kristusom brez bolečine in trpljenja … Kdor to misli in pričakuje krščanstvo brez križa, ne pozna Kristusa ne Cerkve ne življenja svetnikov. Tako na koncu kličem z apostolom Petrom: »Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« (Jn 6,69)
Ne le da ste izenačili zunajzakonsko skupnost z zakonom, poteptali ste tudi zakrament sv. zakona. Cerkvena poroka nima nobenih civilno pravnih posledic. Če pa dva živita določeno dobo skupaj, nastopijo takoj dedne in druge pravice.
Potem pa nam vedno znova odzvanjajo krilatice o enakopravnosti in enakovrednosti vseh v naši ustavi. Zakaj se mora verni človek dvakrat poročati? Ateistu je dovolj enkrat.
Pred tridesetimi leti se nam je zgodila samostojna domovina Slovenija. »Mati, Domovina, Bog.« Cankarjev enakostranični, ljubezenski trikotnik. Znotraj njega si je gasil žejo duše, srca, duha in razuma. Ko bi Slovenci mogli vsaj malo začutiti sveto veličino tega dejstva! Verjetno bi vsak dan jokali od sreče in hvaležnosti za samostojno domovino Slovenijo. Zanjo bi veliko več molili.