Šarec je občutljiv, če mu kdo očita komunistično ideologijo

Tudi na opozicijski strani so bila mnenja deljena, ali je smiselno vlagati ustavno obtožbo proti predsedniku Vlade Marjanu Šarcu zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča. Dvom v smiselnost je temeljil predvsem na realnem pričakovanju, da razen vtisov, ki jih bo pustila razprava v Državnem zboru, ta najbolj zveneč proceduralni manever opozicije ne bo imel učinka. Z vtisi pa je pri nas tako, da jih za večino državljanov oblikujejo dominantni mediji.

Po včerajšnji razpravi v Državnem zboru in odzivih javnosti, vsaj na socialnih omrežjih in spletnih forumih, tudi sam nimam enoznačnega mnenja, ali je bila vložitev ustavne obtožbe smotrna.

Glasovalnega poraza predlagateljev ne vidim kot slabe posledice včerajšnjega dogajanja v Državnem zboru. Konec koncev je lahko ustavna obtožba uspešna le, če obstajajo konkretna nesoglasja v vladajoči koaliciji. Če takih nesoglasji ni, to še ne pomeni, da opozicija za perečo problematiko ne sme uporabiti vseh razpoložljivih orožji.

Negativne posledice ustavne obtožbe vidim v tem, da je bilo Šarcu in tovarišem omogočeno, da še dodatno razpihujejo predsodke zoper zasebno šolstvo  in zoper ustanove v zasebni lasti kot ponudnike javnih storitev. Povsod po svetu zasebni vlagatelji v dejavnostih, ki jih sicer izvajajo pretežno državne ali občinske ustanove, doprinesejo k bolj kvalitetni ponudbi vseh ponudnikov ter  razbremenijo davkoplačevalce pri investicijah. Naj se predsednik vlade še tako brani, da mu predlagatelji obtožbe neupravičeno očitajo komunistično ideologijo, je njegovo manipuliranje s predsodki zoper zasebno pobudo v šolstvu in izpostavljanje katoliških šol ter »premožnejših« staršev usklajeno z dediščino komunistične ideologije pri nas. Podobno velja tudi za napade koalicijskih poslancev na elitizem. Čeprav ustavna obtožba ni bila bitka zoper vseprisoten egalitarizem, ja samo dogajanje brez potrebe poživilo to škodljivo družbeno držo.

Pozitivna plat obtožbe je, da so se Vlada in njen predsednik  terminsko zavezali k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Seveda obstaja dvom, kako bodo to izvedli, če del koalicije in pridružena članica koalicije – Levica, nasprotujejo kakršni koli udejanitvi odločbe in predlagajo spremembo ustave. V Sloveniji je doslej samo levica (s pomočjo žlahtne desnice) obšla odločbo ustavnega sodišča s spremembo ustave.

Šarec vse bolj vodja slovenske tranzicijske levice

Druga pozitivna plat pa je, da je obtožba prisilila Marjan Šarca, da se javno bolj izpostavi. Skladno z oceno nekdanjega predsednika ZKS in republike Milana Kučana je »razgrnil lastna stališča« in jih »zelo jasno, na razumljiv način povedal.« V odgovor na ustavno obtožbo je vpletel svojo interpretacijo delov poosamosvojitvene zgodovine Slovenije in se spustil na nivo namigovanj in duhovičenj tednika Mladina. Drnovšek ali Pahor tega nista počela. Še Cerar je take eskapade raje prepuščal svojim, levičarsko bolj radikalnim poslancem. Spodbujen z vsesplošno medijsko podporo in nespretnostjo stranke SD, se Šarec vse bolj pozicionira kot vodja slovenske tranzicijske levice. Maškarada s sredinskostjo bo pri njem še bolj kratkega veka kot pri Cerarju.

Da glede Šarčeve povezanosti s komunistično ideologije ne gre samo za nošenje pionirske rutice in kape, (mimo grede: če se prav spomnim smo v zadnjih desetletjih komunizma na pionirskih kapah nosili pionirske značke in ne rdečih zvezd kot se hvali Šarec, zvezde smo nosili v JLA) kaže njegova ideja, da bi pravice delavcev v državni upravi zaščitili »z ustanovitvijo neke agencije, ki bi zagotavljala čistilke, varnostnike, … za potrebe države«.

Lepo, namesto da bi poskrbeli za delovanje pravne države, bomo poleg podjetja za državne gozdove, imeli še državni čistilni servis, pa državno kurirsko službo itd, itd … Sem prav radoveden, od kod Marjanu Šarcu take paternalistične-komunistične ideje.