Nekateri domnevamo, da se je naša dobra stara katoliška cerkev zopet znašla v krizi. Ne pomiri nas ne naivnost tistih, ki bi radi verjeli, da se Cerkev vendarle širi in krepi (na primer v nerazvitem svetu) kljub pomanjkanju vitalnosti le-te na stari celini. Ker sam prihajam iz tega »manj-razvitega« sveta, imam drugačen pogled na to krepitev, zato sporočam, da so statistični podatki o številu katoličanov bolj slab pokazatelj vitalnosti naše tisočletne ustanove. Prav tako nas v nasprotno ne prepriča optimizem onih drugih, ki pravijo, da je po kolapsu obdobja zunanjosti, zlasti po II. vatikanskem koncilu, prišla doba osveščene racionalne duhovnosti, ki izhaja iz osebnega prepričanja in ne iz gole navade. Ne, eni še kar mislimo, da je kriza prisotna. Pa vendar, kaj to pomeni? Ta izraz je sam po sebi preširok, da bi brez dodatne razlage povedal karkoli o Cerkvi in o njenih težavah ki jih, čeprav so, vsakdo razlaga po svoje.
Cerkev je bila skozi zgodovino v stalni notranji krizi, ki se je začela na sam Veliki teden, ko je eden izmed apostolov izdal učitelja, drugi so se razbežali, njihov kasnejši vodja pa je celo javno zanikal, da bi Kristusa sploh poznal. V svetem pismu so navedeni še drugi primeri zgodnjih kriz, kot na primer konflikt med Petrom in Pavlom glede obrezovanja. Po Konstantinovski »legalizaciji« krščanstva je sledilo novo krizno obdobje, ki ga poznamo pod imenom »arijanska kriza«, ko celo pravijo, da je na vzhodu še redko kateri škof priznaval nicejsko veroizpoved. Dalje v srednjem veku, v času velike shizme, ko je poleg uradnega papeža obstajal še alternativni, ali v veliki moralni krizi pred reformacijo, ki je vsem znana. In še bi lahko naštevali. Zgleda kot da v celi zgodovini Cerkve ni mogoče najti daljšega obdobja brez kriz, notranjih napetosti ali moralnih nedoslednosti.
Danes se po raznih intelektualnih ‘mislo-vodih’ kot so časopisi, revije in radijske oddaje, pogosto pretakajo neštetokrat izrečene kritike, kot je na primer tista, da se Cerkev sama ne drži moralnih norm, ki jih uči ali ona druga, da Cerkev ne izpolnjuje svojega osnovnega poslanstva. To sta konstrukta, ki sta že postala nekakšen cliché med kritiki. Pogosto držita, in to ne samo danes, ampak kot smo prej dejali, do neke mere skozi celotno zgodovino Cerkve. A pri vsem tem je zanimivo to, da se kljub temu očitanemu sistematičnemu odstopanju od nauka, ta v dveh tisočletjih v svojem jedru ni spremenil. Ne glede na vso očitano bogastvo, je uboštvo še vedno krepost. Ne glede na vso posvetnost in politično moč, ki razburjata mnoge, so krotki in ponižni še vedno blagrovani. Ne glede na vse škandale in afere, je čistost srca še vedno nujna za zveličanje. In Kristus je ostal križani kralj, Bog in človek, ne glede na to, da je tudi kakšnemu visokemu cerkvenemu dostojanstveniku v zgodovini zmanjkalo vere.
Tako ne glede na vso grešnost in nedoslednost, ki je značilna za človeka nasploh, je v Cerkvi nekaj, kar ji je omogočilo, da je njeno osnovno izročilo preživelo na prepihu stoletij in se razvijalo do neverjetne prefinjenosti. Ta njena resnica in nauk sta skozi zgodovino vedno znova nagovarjala posameznike, ki so ji verjeli, jo vzeli resno in po njej živeli, ne glede na dobro ali slabo ravnanje preostale črede in pastirjev. In mogoče je primerno postaviti vprašanje, če ni Cerkev kot tostranska ustanova že s tem izpolnila večji del svojega poslanstva. To, da je prenesla sporočilo do današnjih dni ter svoj nauk stalno nadgrajevala; nikoli izbrisala ali spremenila odlomka, temveč stalno dodajala in naknadno pojasnjevala, utemeljevala in razlagala včasih celo navidezno nesmiselne besede. Tistemu, ki pravi, da cerkev ne izpolnjuje svojega poslanstva, pa bi bilo treba odgovoriti: »Mogoče, a najprej povejte, kakšno naj bi to poslanstvo bilo«.
In čeprav ni mogoče, da bi pohujšanja ne prišla, gorje tistemu, po katerem pridejo. Krize so bile in krize bodo, prav tako razne zlorabe, in to je vedno v nebo vpijoč zločin. To načenja verodostojnost ustanove in siromaši njen moralni kapital. A najhujši zločin in največja kriza nista v tem. Največja nevarnost in najbolj pretkana poguba Cerkve kot ustanove je v izvajanju teološkega inženiringa in v prilagajanju verskega nauka intelektualnim trendom neke dobe. Za nas so to racionalizem, naturalizem, sientificizem ter vsi ostali izmi nasploh. Čeprav so verske skrivnosti resda do neke mere pojmljive, ostajajo v najglobljem dnu pač skrivnosti; zato si Cerkev ne dela usluge, če jih poskuša narediti bolj »naravne« ali »logične«. Kristus je bil Bog in človek hkrati (človeško bistvo, a Božja eksistenca), ne pa filozofski ali joga guru. Ustanovil je konkretno skupnost, ki ji danes pravimo Cerkev, ne pa v šali rečeno, neko univerzalno ekumensko svetovno nazorsko skupnost ekološke znanosti in dobrega počutja. Takšnemu fenomenu, ki religijo poskuša razumeti univerzalno, v odnosu do vseh ljudi hkrati, ne glede na konkreten credo, in ki to poskuša utemeljiti čimbolj racionalno in naravno, pravijo teološki modernizem. Če kdo ne razume dobro, o čem govorim ali ne vidi, kje je povezava med tem pojavom in katoliško cerkvijo, lahko v spletnem iskalniku vtipka imena dveh znamenitih figur, ki sta po našem mnenju negativno vplivali na Cerkev v dvajsetem stoletju: Teilhard de Chardin ali Karl Rahner.
V tem se skriva najgloblja kriza Cerkve, ki v nekem smislu hujša od grešnosti njenih apostolov. Nevarnost, da si sama uniči korenino, iz katere je vedno črpala svojo vitalnost. Da se odpove svojemu poslanstvu »čuvajke resnice«; poslanstvu, ki ji ga je podelil Kristus sam in njenemu prvemu poglavarju: »Tu es Petrus«. Če se Cerkev odloči za ta korak, bo njena popularnost morda res za kratek čas narasla. Mediji bojo brez dvoma opevali njeno demokratičnost in humanost, marsikomu pa bo ugajalo, ko se bo moraliziranje župnikov končalo. Nastala bo tista univerzalno ekumenska svetovno nazorska skupnost ekološke znanosti in dobrega počutja, ki si jo mnogi želijo. In potem ne bo več grešnikov, ne moralnih norm, ki bi se jih bilo treba držati, ne več verskih fanatikov, ne slabe vesti. Še malo kasneje pa tudi ne več vernikov, ne Cerkve.
*Sveta in grešna
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
