S. Granda, Naša luč: Konec Kučanove ere?

Pahorjevo zmago vidimo kot začetek zatona Kučanove politične ere. Kučanu, ki se bliža osemdesetemu letu, želimo zdravja in dolgo življenje, prekine pa naj z delovanjem iz ozadja v duhu najhujših nedemokratičnih udbovskih manir, ki izhajajo iz nenasitne sle po oblasti nad vsem in vsakomer. S svojim načinom delovanja je glavni krivec za šepajočo demokracijo in slabo gospodarstvo.

Borut Pahor je dobil drugi predsedniški mandat. Z lepo prednostjo je premagal kamniškega župana Marjana Šarca. Ta je dobil veliko glasov in to je največje preseneče­nje volitev. Predvolilna situacija je bila nekoliko shizofrena. Novinec v državni politiki je v prvem krogu predsedniških volitev gladko premagal kandidate tako pomembnih strank, kot sta Janševa in Novakove. Predstavljal se je kot aktivni katoličan, kar tudi je, vendar so v njem mnogi prepoznali predstavnika starih komunističnih sil s Kučanom na čelu, česar v predvolilnem boju niti ni mogel skriti. Zato je bil drugi krog dejansko merjenje moči med Kučanom in antikučanom. Zato je »proti­kučan« dosedanji predsednik kandidat komunistov in njihov nekdanji predsednik Pahor, ki pa ga Kučan ne mara, ker mu je ušel z vajeti. Zato je postavil za kandidata Šarca. Vsem resničnim demokratom je bil že od začetka sumljiv zaradi odnosa do pesnika Franceta Balantiča, komunistične revolucije in povojnih pobojev, pajdašenja z ljubljanskim županom Jankovičem in koketiranje z zvezo borcev. Na televizijska in druga soočenja je bil izvrstno pripravljen. Strici iz ozadja, ki jih je zanikal, so vrhunsko opravili svoje delo.

Obstajajo mnenja, da sta oba kandidata različni »pakungi  iste vsebine. S tem se ni mogoče strinjati, ker različno gledata na komunistične zločine. To je spoznala tudi predsednica NSi, ki je podprla Pahorja. Ker je to verjetno naredila po lastnem preudarku, ne zaradi svetovalcev, upamo v napredek stranke. Pahorjevo zmago vidimo kot začetek zatona Kučanove politične ere. Možu, ki se bliža osemdesetemu letu, želimo zdravja in dolgo življenje, prekine pa naj z delovanjem iz ozadja v duhu najhujših nedemokratičnih udbovskih manir, ki izhajajo iz nenasitne sle po oblasti nad vsem in vsakomer. S svojim načinom delovanja je glavni krivec za šepajočo demokracijo in slabo gospodarstvo, ki ga vodijo njegovi oldboysi.

Milan Kučan, po izobrazbi pravnik, po poreklu Prekmurec, že desetletja vedri in oblači v slovenski politiki. V nekdanji komunistični partiji je kot ljubljenec Mitje Ribičiča, ključnega izvajalca komunističnega nasilja nad Slovenci, opravljal najzaupnejše partijske funkcije. Na koncu se je povzpel na njen vrh, po utrditvi svojih izvoljencev v gospodarstvu in tajni policiji obračunal s starimi »tovariši« in prevzel neomejeno oblast. Resnici na ljubo se mu zato ni bilo treba veliko truditi. Mož ima za komunističnega voditelja precejšen oseben šarm, ki mnoge ljudi prepriča v svojo benignost. Njegova dobra lastnost je, da ni obseden od lastnega bogastva, ga pa ne moti, če to počenjajo njegovi izvoljenci. Dejansko mu ti skupaj z nekdanjimi tajnimi političnimi policisti in njihovimi potomci, ki še vedno obvladujejo slovensko družbo, zlasti osrednje medije in velik del javnega življenja, omogočajo, da iz ozadja neformalno krmari slovensko državo. Po položaju je kriv številnih zločinov komunizma: uničevanja arhivov, prikrivanja množičnih grobišč, ščitenja morilcev … Je fantastično obveščen. Demokracije in varstva človekovih pravic so ga, kljub preziru do njih, polna usta. Izjemno sovraži, mogoče tudi zaradi protestantskega porekla, katoliško Cerkev. Pripravljen je kolaborirati z vsakim, razen z demokracijo. Ko je postal predsednik Slovenije, ki je intimno ni nikoli maral, je hotel Peterletu vsiliti svoje ljudi za notranjega, obrambnega in zunanjega ministra. Ni uspel. Kljub temu da je bivši predsednik, je dejansko še vedno prvi mož države in gorje onemu, ki ga ovira. Samo še Janša mu je napoti in ne izbira sredstev in zaveznikov, da bi ga eliminiral. Milan Kučan je eden najbolj čistokrvnih in brezobzirnih politikov v slovenski zgodovini. Machiavelli v najslabšem pomenu oznake politika.

Vir: Naša luč 2017, letnik 66, št. 11