Rože za Rožmana

Avtor: Tino Mamić.

Pred natančno dvema desetletjema sem bil z vodopivci, pevskim zborom primorskih študentov, v Lemontu. To je manjši kraj nedaleč stran od Chicaga, kjer so se zbirali Slovenci.

Na gostovanju po Ameriki in Kanadi so nas izseljenci namestili v velikem domu poleg frančiškanskega samostana. Navduševali smo se nad njihovo gostoljubnostjo, podjetnostjo in posledično velikim imetjem, ki so ga ustvarili. Med sprehodom po velikem posestvu okoli slovenskega romarskega središča smo se čudili ogromnemu ribniku z otokom in cerkvico na sredi. Da so izkopali ribnik in zgradili kopijo Blejskega otoka, se nam je zdelo prav nenavadno. Po mnogo pogovorih pa smo spoznali, kako so ti ljudje, ki so zaradi diskriminacije ali revščine odšli v Novi svet, goreli za svojo domovino in hrepeneli po njej.

V okolici Lemonta smo nekajkrat nastopili. Moji kolegi se še danes radi pohvalijo, kako smo peli pred petsto dekleti v mini krilih. Peli smo namreč na nekem dekliškem kolidžu, kjer je bilo v anglosaški maniri kratko nabrano krilce del šolske uniforme. Med nastopi se je našlo tudi kaj prostega časa. Takrat se mi je približal starejši vodopivec, kajpada zgodovinar, in mi šepnil na uho:

“Tu v bližini je grob škofa Rožmana. Greš z nami?”

“Kaaaaaaj?”

Debelo sem pogledal, saj sem takrat poznal le obrise zamolčane slovenske zgodovine, in prikimal. In smo šli. Sami. Trije študenti zgodovine. Pravzaprav smo se odkradli, saj bi sicer lahko slišali pikro opazko kakega pevskega kolega, ki je še vedno verjel v neomadeževanost junaškega lika Josipa Broza Tita.

O obisku preprostega groba Gregorija Rožmana tudi pozneje nisem kaj preveč glasno govoril v javnosti. Na potopisnih predavanjih o ameriški turneji pa sem ob diapozitivu škofovega groba povedal le, da je tu pokopan “škof Rožman, ki je bil med drugo svetovno vojno na čelu ljubljanske škofije”. Strah? Pravzaprav ne. Gre za zoprn, nelagoden občutek, ko veš, da bo kdo kaj grdega pripomnil. Ali te celo opsoval. In se temu raje izogneš.

Kot novinar sem šele leta pozneje objavil fotografijo Rožmanovega groba v ilustracijo pogovora s Karlom Bonuttijem, ki se je zavzel za škofov prekop. Ne sprašujte se, kakšne poglede so mi namenili nekateri novinarski kolegi prihodnji dan. Eden je bil zaradi objavljene fotografije še tri dni slabe volje. Še danes, ko sem med pisanjem pobrskal po Googlu, nisem pod zadetki “Rožman” in “grob” našel nobene druge objavljene fotografije groba, kot je bila tista moja. Je to res tako nezanimiva zadeva?

Če hočeš danes v Sloveniji narediti novinarsko kariero, ne piši o Rožmanu. Predvsem pa o škofu, ki je vodil ljubljansko škofijo med drugo svetovno vojno, ne išči zgodovinskih dejstev. Če se zoper to pregrešiš, dobiš hitro etiketo “krščanarja”, “desničarja”, “janševca” ali “konfliktneža”. Slovenska javnost, kot jo predstavlja večina medijev, ima namreč škofa Rožmana za kolaboranta. Čeprav so zgodovinarji temu neštetokrat oporekali in dokazali nasprotno, njihovega glasu kot da nihče ne sliši. Da je Gregorij Rožman pri okupatorju posredoval za številne Slovence, vključno s celo vrsto komunistov, nikogar ne briga. Zanj ustavno načelo, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže, ne velja. Za Rožmana velja obratno – kdor misli, da je nedolžen, mora za to iskati dokaze.

Zanimivo pa je, da v naši državi še vedno stojijo velikanski spomeniki ljudi, ki so dokazano bili odgovorni za smrti tisoče vojnih ujetnikov, civilistov in celo otrok. Napis TITO nad Renčami, Novo Gorico in Dekani ne moti nikogar. Titovi trgi in ulice so za naše državljane povsem sprejemljivi. Njegove slike v gostilnah, uradih (vem celo za eno policijsko postajo) so pač “del zgodovine”. To so bili “taki časi”, da se je pač ubijalo, radi pojasnjujejo ljudje. A zanimivo! Če jim kdo začne razlagati, da je prva vaška straža nastala izključno zaradi partizanskega nasilja nad civilisti, ko so partijci pomorili že 2.000 slovenskih duhovnikov, politikov, učiteljev in drugih pomembnih ljudi, fraza “taki časi” nenadoma ne prepriča več. Rožman ni živel v “takih časih” in ni “del zgodovine”. Omemba Rožmana je “obračanje v preteklost” in “obujanje bolečih spominov”.

V tako, s Titovo mitologijo prežeto Slovenijo se zdaj vrača domov Gregorij Rožman. V tišini in brez rož. Škofje tega nočejo obešati na veliki zvon, ker se o tem boje preglasno govoriti. V medijih pa je nenavadna tihota. Pričakovali bi medijski linč. A ga ni, ker se je s prekopom že pred leti strinjal tudi takratni predsednik republike Milan Kučan. Ali je to bil trenutek slabosti ali kaka kravja kupčija, se ne ve. O zadnjem je slišati ugibanja, saj je Kučan postal vitez reda papeža Pija. Skratka, mnenju nekdanjega predsednika države in še prej komunistične partije, ki velja danes za glavnega “strica iz ozadja”, si ne upa oporekati nihče.

Zato so novinarji, najvplivnejša kasta v naši državi, izbrali – tišino. Če dogodka ni v medijih, se ni zgodil. Če ima dogodek obrobno mesto v časniku, je to drugorazredna tema. Če je grob brez rože, ga ljudje ne opazijo.

Pravzaprav mi je kot državljanu malce nerodno. Ameriški Slovenci, ki so desetletja skrbeli za Rožmanov grob, so se več dni poslavljali od svojega nekdanjega duhovnega in narodnega voditelja. Z obilo molitve, petja in rož. Mi pa nekdanjega prvega pastirja ljubljanske škofije sprejemamo tiho, brez velikih besed. Brez veliko rož kljub prebujajoči se pomladi.

Vir: Siol