Pozorni spremljevalec tega predreferendumskega obdobja se lahko samo čudi.
Zatirana manjšina
Prva meni nadvse zanimiva stvar je, kako lahko ta majhna skupina – menda diskriminiranih in v njihovem dostojanstvu zatrtih ljudi, ki jim bojda umanjkajo osnovne človekove pravice – vzdigne toliko prahu, in kar je še bolj nenavadno, kako lahko ta zatirana peščica sproži tako temeljito in vseobsegajočo medijsko kampanjo? In ta kampanja je zares neverjetna. Praktično ni relevantnega dnevnega časopisa ali televizijskega medija, kjer se ne bi vsaj nekajkrat na teden pojavil kakšen članek, kolumna, mnenje ali intervju, kjer se različni ‘ozaveščenci’ borijo za to očitno najbolj pomembo skupino ljudi, kar jih je moč srečati na slovenskih tleh. Vse to ob dejstvu, da se je v skoraj desetih letih, odkar je sprejet Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, na upravni enoti ‘poštempljalo’ manj kot sto istospolnih parov. Manj kot deset na leto! Da sploh ne govorim o socialnih medijih, v katerih je ta tema že cel mesec glavno gonilo dogajanja in kjer se mnenja ‘proti’ večinoma pojavljajo kot primer nazadnjaštva, neživljenjskosti, sovraštva, homofobije in kar je še takega.
Zame kot kristjana je to seveda velik izziv. Ta dejstva me namreč postavljajo pred vprašanje o korenitosti mojega življenja in o zavzemanju za moje vrednote in moje ideale. Če na eni strani obstaja takšna moč očitno zelo homogene, izredno majhne skupine ljudi, zakaj kot kristjan, ki pripadam celo precej veliki, morda ravno tako homogeni skupini, ne morem bolj prodreti s svojimi idejami? Pred kratkim mi je med debato o sprejeti noveli prijatelj zastavil vprašanje: »Zakaj je na primer iz zakonodaje povsem izločeno financiranje izobraževanj o naravnih metodah načrtovanja družine in zakaj se za to ne borimo?«.
Moč argumenta
V začetku boja za svoje pravice in želje, so se istospolno usmerjeni posamezniki naslanjali predvsem na krilatico ‘naj ne zmaga argument moči, ampak moč argumenta’. V toku te kampanje je opazna izredno zanimiva pot teh argumentov do danes, ko se praktično govori le še o dostojanstvu in ljubezni.
V prispevku v oddaji Epilog na Pop TV, [1. Epilog, 27.11.2015] ki je bila ena prvih oddaj v uradni referendumski kampanji, sta se ‘razkrili’ dve lezbijki, ki sta pričevali o svojih težavah kot novopečeni istospolni ‘mamici’ in o vseh diskriminacijah, ki jih doživljata kot partnerici in kot starša. Prispevek je seveda požel veliko medijskega odobravanja. V njem partnerici med drugim govorita o pravicah, ki so jima kršene, kot je na primer pravica do obiska partnerja v bolnišnici, dedovanja (kar je v trenutni verziji celo izrezano iz videa!), na prefinjen način namiguje tudi, da nebiološka partnerica ne more posvojiti otroka. Ker je tekom kampanje nasprotnikom novele uspelo dovolj široko pojasniti, da večino pravic z registracijo dobijo tudi istospolni partnerji[2. 2. 8. člen zakona: (1) Na podlagi registracije skupnosti imata partnerja pravico do preživljanja in preživnine, pravico do pridobivanja skupnega premoženja in urejanja premoženjskih razmerij v okviru skupnosti, pravico do stanovanjskega varstva, pravico do dedovanja na deležu skupnega premoženja po umrlem partnerju in pravico do pridobivanja informacij o zdravstvenem stanju obolelega partnerja ter do obiskov v zdravstvenih ustanovah.] in da je nebiološkemu partnerju po smrti ali s privolitvijo biološkega relativno enostavno posvajanje že sedaj, je bilo treba te ‘argumente’ seveda opustiti.
Kampanja vendarle nikoli ni bila kampanja argumentov. Vedno je potekala le v treh smereh. Prva je izrazito antikatolištvo, ki pri ‘svobodomiselnejših’ vedno naleti na plodna tla. Istospolno usmerjeni se namreč zelo dobro zavedajo, da je Cerkev edini močnejši relevantnejši branik skupnosti moškega in ženske. V pogovoru z nekim gejem mi je ta to jasno potrdil in dodal, da razni desničarski ekstremisti nikoli niso bili element v soočenjih, saj se s svojo dejansko nestrpnostjo vedno izločajo kar sami. Cerkev pa je problem in zato je prvi korak seveda diskreditacija Cerkve.
Druga je poudarjanje sočutja, družbe enakopravnosti, dostojanstva, enakih pravic in ljubezni. V teh občečloveških, rečemo jim seveda lahko tudi krščanskih vrednotah se seveda najde vsak. In če je prepričevalec dovolj prepričljiv, da z glasom proti padejo prav te vrednote, je uspeh na dlani. Tako pri že prepričanih kot lahko tudi pri kristjanih, ki nam te vrednote predstavljajo vrh naše krščanskosti.
Tretja pa je manipulacija. Ta seveda lahko pride šele na koncu, lahko pa že na začetku. Za marsikoga sta namreč dovolj prvi dve metodi, vseeno pa obstajajo tisti dvomljivci, ki se o zadevah izčrpneje pozanimajo. Tu pridejo prav razne raziskave, ki to niso, pričevanja, ki subtilno podajajo neresnice, pristranske statistike in podobno. Je pa vsekakor zanimivo videti, kako prefinjeno (večkrat veliko bolj kot nasprotna stran) zagovorniki širijo svojo resnico.
Kot kristjan imam tukaj problem. Vprašanje namreč je, ali naj se tudi v širjenju ‘svojega’ prav poslužujem podobnih metod. Odgovor mora biti jasen. Seveda ne. Resnica nas bo osvobodila in cilj nikoli ne opravičuje sredstev. Temeljni princip, osnova vrednot in morale je seveda resnica. Če pade ta, je popolnoma vseeno, ali se tak zakon zavrne ali sprejme. Če zadeve temeljijo na laži, na manipulaciji, na diskreditaciji, izgubijo svoj prvotni smisel in dejansko svojo naravno bit. Izgubijo Boga, ki je pot, resnica in življenje. In brez Boga je vsaka zmaga Pirova zmaga.
S kakršno mero merimo
Predreferendumski čas in medijski prostor močno zaznamujejo tudi dvojna merila, ki so postala kar nekakšen standard javnega diskurza. Po eni strani se vsako, še tako argumentirano mnenje proti proglasi za nestrpno in nazadnjaško, po drugi pa se prav tej nestrpnosti pušča ogromno prostora.
Odličen primer je nedavni knjižni sejem v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na eni strani organizirana debatna kavarna založbe Družine ob izidu knjige Nova levica in krščanstvo, ki je bila sprejeta izrazito negativno in so tako o njej pisali tudi mediji (Mladina, Delo …) in na drugi stani Svetlanin »Bolj ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas,« doživi splošno odobravanje in priznanje za mnenje »brez dlake na jeziku«.
Ali morda drug, še bolj banalen primer. V oddaji ‘Vroče z Leo’ na TV3 je gospod v intervjuju na vprašanje, ali greste na referendum, med drugim izrekel: »… pa una kuzla bela (o Metki Zevnik),« in »… te fari k’ niso poročeni pa fu*ajo otroke.« Video je na socialnih omrežjih požel neizmerno odobravanje s smislu ‘to ata, povej jim’, ‘bravo, carski je’ itd. Nasprotno pa veliko manj nestrpne izjave s strani tistih proti doživijo popoln pogrom: ‘žal mi je njegovih otrok, ‘prekleta sodrga’, ‘primitivci’, ‘retardi’ itd.
Izrek »S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo,«[3. 3. Prim: Mt 7,2] seveda zopet vabi k spoštljivosti. Problem seveda je, da se spoštljiva mnenja preslišijo, nas ne zanimajo, nas niti ne dosežejo. Vsi ti razlogi so le še močnejši klic, da take neumnosti presežemo. Šele ko se bomo vrnili nazaj k dialogu (to, kar se danes dogaja, je seveda monolog), bo tudi spoštljiva beseda našla svoje mesto in mislim, da smo kristjani prvi, ki smo k temu poklicani. Največkrat se tako naša misel sicer izgubi, ampak druge poti na žalost ni.
In kaj je Resnica?
Naj za zaključek navržem še konkreten primer, ki negira nekaj tistega, za kar zagovorniki trdijo, da nasprotna stran laže in zavaja.
V televizijskem soočenju na prvem programu nacionalne televizije je članica stranke, ki je vložila to sporno novelo zakona, Violeta Tomič, namreč jasno napovedala nadaljnje korake njihovega delovanja in s tem nadaljnje korake liberalizacije družinskih razmerij. Pod vprašanjem, kako bo država omogočila udejanjanje temeljnega poslanstva zakonske zveze, ki je zasnovanje družine, je namreč izjavila: »V razvitem svetu to počnejo z biomedicinsko pomočjo, z nadomestnimi materami, in to je pač normalno v 21. stoletju.«
Ravno tako argumenti v zvezi s teorijo spolov, ko zagovorniki trdijo, da tega zakon ne sprejema/spreminja, a hkrati lahko na straneh slovenskih homoseksualnih aktivistov beremo, da je binomska definicija spolov (razdelitev na moškega in žensko) prav tako stvar prejšnjega stoletja.
In to so argumenti, ki v javnosti zmagujejo, vsaj če prelistamo glavne slovenske medije.
Glavna misel kristjana pa po mojem mnenju ne sme biti obup. Seveda je treba narediti vse, kar je v naši moči, da podpremo naše vrednote in družino ter zavrnemo novelo. Meni osebno je ta kampanja namreč velika spodbuda, da še bolje živim svoje očetovstvo, da se bolje razumem s svojo ženo, da imam svojo družino še bolj rad. Ker na koncu dneva je ta bitka za družino izgubljena drugje in dlje nazaj. Izgubljena je zato, ker smo kristjani slabo živeli v naših družinah, ker se je zakonska zaveza zbanalizirala do te mere, da je povsem enaka kot izvenzakonska skupnost, ker je zakonska zaveza postala hitro pokvarljivo blago, ki ga enostavno zamenjaš ali odvržeš, če je pokvarjeno. V tej luči smo vsi povabljeni k bolj korenitemu družinskemu življenju in z zgledom ter s pomočjo Tistega v zgornjem nadstropju bomo lahko družini dali pravo vrednost, drugim pa spodbudo za hrepenenje po tem največjem idealu in njegovo udejanjanje.
