O osamosvojitvi se govori malo, kot da bi nam bilo nerodno, da smo sredi evropskega prepiha še Slovenci kot dvomilijonski narod uspeli ustvariti svojo državo, ugotavlja Rosvita Pesek.
Ključni dogodki v procesu osamosvajanja, odziv tujine na željo Slovencev po samostojni državi, odnos Slovencev do osamosvajanja. To so ene izmed tem, o katerih smo se ob prihajajočem dnevu državnosti na Planet Siol.net pogovarjali z zgodovinarko in novinarko Rosvito Pesek.
Kateri so po vašem mnenju ključni dogodki v procesu osamosvajanja Slovenije?
Gre za več prebojev: preboj na intelektualni ravni, kamor štejemo leto 1987 in 57. številko Nove revije. Preboj na ravni civilnega poguma, kamor štejemo leto 1988 – Roško in upor proti centralizaciji in predvsem proti JLA. In tretje: preboj na operativni ravni leta 1989 z nastajanjem številnih novih zvez, pozneje strank, njihovim povezovanjem v Demos in zmago na volitvah.
Pomembno je tudi bilo, da je politika razumela željo ljudi po samostojnosti in razpisala plebiscit, na katerem so ljudje to svojo voljo po samostojni in neodvisni državi z 88,5 odstotka tudi jasno izrazili. Nato je morala politika izvršiti voljo ljudi, kar se je zgodilo šest mesecev po plebiscitu, ko so v skupščini sprejeli Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.
Z njo je Slovenija sebi in svetu razglasila, da je v srcu Evropa nastala nova država. Nato pa je bilo treba to razglašeno samostojnost še ubraniti z oboroženo silo in prepričati svet, da si zaslužimo svojo državo, in doseči njeno mednarodno priznanje.
V zgodovinopisju sta bila po osamosvojitvi dva pogleda. Na eni strani je Janko Prunk v knjigi Slovenski narodni vzpon zagovarjal tezo, da je razvoj slovenske zgodovine na nek način peljal v smeri proti samostojnosti, nekateri drugi zgodovinarji pa so zagovarjali mnenje, da je bila odločitev za slovensko državo nek revolucionarni dogodek, prelom … Vaše mnenje?
Stvari so morale dozoreti. Zato sem omenila intelektualni preboj. Je pa res, da je slovensko politiko v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja odlikovalo še nekaj več. Večina drugih držav, kjer so komunistični režimi padali kot domine – od Poljske in Romunije –, je morala zamenjati oblast in vzpostaviti temelje večstrankarskega, svobodnega življenja.
Pri nas pa je to bil vzporeden pojav. Režim je padel, stranke so zaživele, odšli smo na prve večstrankarske volitve, potem pa se s komunizmom kot sistemom in njegovimi posledicami praktično nismo več ukvarjali.
Takratna slovenska vladajoča elita je takoj po prevzemu oblasti padla v novo nalogo, v zapuščanje Jugoslavije in vzpostavljanje temeljev nove države. Pred takim izzivom ni stala nobena evropska državna politika, niti nemška ne. Tam se je razdeljen narod združeval v eno državo.
Pri nas pa se je morala nova demokratična politična struktura spopasti z izzivi in posledicami prejšnjega sistema in še vzpostaviti novo državo. To jo veliko dela.
Omenili ste, da je morala Slovenija prepričati tujino, da si zaslužimo svojo državo. Veliko držav je nasprotovalo osamosvojitvi oziroma so bile zadržane, recimo ZDA. Zakaj? Kje so razlogi za to?
Zame je bilo eno od trpkih spoznanj, ki pa so ga svetovni politiki kar mirno priznali, to, da stvari v Jugoslaviji niso poznali in jih tudi niso dobro razumeli. Skrbelo jih je le to, da bo zdaj kotel na Balkanu spet počil in da bi nekaj čez 20-milijonska Jugoslavija začela razpadati na koščke. Zato je bilo za tujce težko razumeti željo Slovencev in Hrvatov po nastanku svojih nacionalnih držav. Ponujali so nam denar, da bi ostali sestavni del SFRJ.
Je pa tudi res, da ima kar nekaj evropskih držav – od Španije, Francije do Velike Britanije – težave s tem, da bi preveč zagovarjali pravico narodov do samoodločbe. Spomnimo se Baskov in Kataloncev, ki še vedno nimajo svoje države.
Vedno so se postavljale meje majhnim narodom – češ ali ste zmožni preživeti. Ste “upravičeni” do svoje države? Naj vas spomnim, da je znani ekonomist Aleksander Bajt leta 1990 rekel, da Slovenci nismo sposobni samostojnega preživetja in da bomo kmalu postali deseta avstrijska provinca.
Na koncu je tujina vendarle z velikimi težavami in odpori pogoltnila cmok slovenske in hrvaške samostojnosti. Očitno so bili slovenski politiki takrat dovolj odločni, pogumni in dovolj modri. In imeli so dobro izkaznico – 88,5-odstotno plebiscitno podporo za samostojno Slovenijo.
Avtor: Aleš Žužek
Več: Planet Siol
