Spopad za ohranitev moči v trenutno še državnih podjetjih se nam v javnosti že ves čas namenoma prikazuje kot vztrajanje na branikih za javno lastnino, za podjetja v službi človeka, delavcev in proti podjetjem grabežljivih kapitalistov in njihovega dobička. Kapitalisti naj bi podjetja izrabili le za svoje interese, na račun delavcev in družbe. Kako zgrešena »filozofija« je to, nam dokazuje 25 let naše samostojne poti in popolnoma neprimerne tranzicije države in gospodarstva. Navkljub opevani državni lastnini, močni državi in zagovarjanju nacionalnega interesa smo gospodarsko krizo močneje občutili kot drugi. Slovenci (beri: prebarvana večinska politika) žal nikoli v tem času nis(m)o znali stati za svojimi odločitvami. Odločitev za samostojno pot naše države smo v začetku razumeli kot spremembo režima, totalitarnega sistema, ki je vsakodnevno in vehementno kršil človekove pravice; ter kot spremembo neučinkovitega centralno-planskega gospodarstva, ki prave konkurence podjetij iz zahodnih kapitalističnih držav in prosto tržnih gospodarstev nikoli ne bi zdržal brez državnih pomoči in omejevanja tuje konkurence.
Tokrat se bom omejil na vprašanje zasebne lastnine, enega najpomembnejših pogojev za uspešno delovanje prosto tržnega gospodarstva. Gre za lastnino in pravico razpolaganja nad vsemi produkcijskimi sredstvi, ne samo zemlje, kapitala in dobrin, temveč tudi dela. Med vsemi lastniki produkcijskih sredstev (agenti) prihaja do svobodne in prostovoljne menjave zato, ker obe strani pričakujeta in imata od menjave korist. Tako delavec prostovoljno »odproda« svoje delo podjetju za med njima dogovorjeno ceno, podjetje na drugi strani kupljeno delo uporabi v proizvodnem procesu in proizvede dobrine, ki jih prodaja na trgu, spet prostovoljno in po dogovorjeni ceni med obema agentoma, podjetjem prodajalcem in kupcem. Menjava je tako mogoča le ob zasebni lastnini nad produkcijskimi sredstvi in s prostim razpolaganjem z njo. Država naj se v menjavo (tržno gospodarstvo) ne vmešava, saj jo s tem samo omejuje, umetno dviga ceno vseh produkcijskih sredstev, omejuje zasebne investicije, s tem povzroči napačno alokacijo proizvodnih sredstev in zavira gospodarsko rast.
Slovenske posebnosti
Slovenija je država, ki je še vedno močno vpletena v gospodarstvo. Gre za zapletene lastninske, korporativne povezave med državnimi bankami, državnimi podjetji, državnimi zavarovalnicami in investicijskimi skladi, ki jih upravljajo državne finančne družbe. Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije je to povzročilo kar nekaj negativnih ekonomskih posledic, ki so ocenjene na 13 milijard evrov, to predstavlja 6.600 evrov na državljana. Država tako ostaja pomemben (največji) igralec v državi: največji zaposlovalec, upravljavec premoženja in dolžnik. Primerjava Organizacije za ekonomski napredek in razvoj (OECD) med državami EU pokaže, da je Slovenija država z največjim nivojem večinskega državnega lastništva, merjeno z deležem kapitala državnih družb v bruto družbenem proizvodu (BDP).
Kaj pa so rezultati te državne vpetosti v gospodarstvo? Korporativno upravljanje, upravljanje konfliktov, ki nastajajo, za državo (vlado) predstavlja nepremostljiv izziv. Vsaj tako je sklepati iz informacij, ki dnevno uhajajo v javnost. Državna podjetja, kjer je imela država neposredno ali posredno vsaj 25% lastniški delež, so bila manj dobičkonosna, bolj zadolžena in manj učinkovita kot primerljiva domača in tuja podjetja. Kljub investicijam v ta podjetja se je dobičkonosnost le-teh znižala. Nadalje so investicije državnih podjetij v obstranske dejavnosti kasneje pripeljale do odpisov in prevrednotenj, kar kaže na moralni hazard zaradi državnega lastništva ter zlorabo za lastne namene. Odločitve državno nastavljenih kadrov so tako poslovno škodljive. Državno lastništvo je škodljivo.
Zadnja primera poskusa privatizacije Zavarovalnice Triglav in Telekoma dokazujeta vse našteto. Zavarovalnica Triglav ima v današnjih časih še nekaj finančnega potenciala, za razliko od podržavljenih bank in energetskih podjetij. In že so se našli upokojenci, ki bijejo bitko za »večno« državno Zavarovalnico Triglav, ki jo je vlada samo začasno uvrstila na seznam strateških naložb, v katerih bi država ohranila večinski delež. Zavarovalnica Triglav bo brez svežega kapitala za investicije in povezovanja v regiji postala drugorazredna zavarovalnica z drugorazrednimi rezultati, kar pa »branitelji javne lastnine« ne upoštevajo. Seveda v njej vidijo svoje koristi … in ne koristi države oz. njenih državljanov.
Cena delnice Telekoma je leta 2014 dosegala ceno skoraj 160 evrov, danes je vredna le še 110, medtem ko edini še preostali kupec sklad Cinven ponuja okrog 130 evrov za delnico. Ob zagovarjanju ohranitve državnega večinskega deleža se nihče ne vpraša, zakaj cena delnice pada. In to kljub opevanemu večinskem državnem lastništvu. Pomanjkljivosti večinskega državnega lastništva so povsem jasne, rezultati le-tega pa tudi. Še več, časnik Finance je razkril interne projekcije, po katerih bo Telekom posloval z izgubo že v naslednjem letu, če ne bo racionalizacije poslovanja oz. odpuščanj.
Klasifikacija državnih naložb, ki jo je sprejela vlada, določa tri vrste naložb: strateške, pomembne in portfeljske naložbe. Med strateške naložbe je vlada uvrstila vsa pomembnejša in velika podjetja, od katerih pričakuje dobiček ali imajo velik prihodek. To so npr. Luka Koper, Krka, Zavarovalnica Triglav, elektro podjetja itd. – gre za spisek tajkunskih apetitov, kjer bo država ohranila večinski lastniški delež. Pomembne naložbe so naložbe, kjer bo država ohranila lastniški delež 25% + eno delnico. Gre za npr. za podjetja Petrol, NLB, Geoplin itd. Tu velja pripomniti, da se tuje investicije izogibajo podjetij s pomembnim javnim lastniškim deležem, saj novi lastniki podjetja ne morejo popolnoma samostojno upravljati, tako prav veliko prodaj »pomembnih« podjetij ne bo. »Portfeljska« podjetja so namenjena prodaji: NKBM, Telekom, Intereuropa itd. Večjih razlogov za dolgoročno ohranitev večinskega ali pomembnejšega lastninskega deleža in s tem uvrstitev podjetij med strateške ali pomembne naložbe, ni. Upajmo, da bo država odprodala lastniške deleže in s tem podjetjem omogočila boljše korporativno upravljanje in s tem učinkovitost poslovanja ter njihov razvoj.
Zakaj se država ne umakne iz gospodarstva?
Zakaj potem v Sloveniji ne odprodamo državnih podjetij in ne vzpostavimo pogojev za delovanje prosto tržnega gospodarstva? Dobro vprašanje. Ne gre namreč za branjenje pravic delavcev in družbe, temveč za branjenje zasebnih interesov in koristi vseh, ki na državna podjetja lahko vplivajo. Predstavniki vlade, ki opravljajo funkcijo gospodarjenja in upravljanja z državnim premoženjem, v povezavi z ozkim krogom gospodarstvenikov na račun države (beri: davkoplačevalcev, državljanov) tako bogato služijo.
Edina rešitev je popoln umik države iz gospodarstva.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
