Po volitvah lahko z manj obremenjenosti in samocenzure (ki jo je pred tem narekoval strah pred povzročanjem nenamerne škode) govorimo o prihodnosti slovenske desnice.
Ponovimo znana dejstva: SDS je utrpela velik upad, SLS je izginila iz parlamenta, NSI je zadovoljna s poslancem več. Na straneh Časnika so bile že podane različne razlage in resnica je verjetno nekje vmes.
Je volivce SDS prestrašil Janša v zaporu ali jih je s svojo napovedjo, da te volitve še ne bodo prinesle pomladi, odvrnil od udeležbe na volitvah? Se je morda neopredeljiva slovenska sredina, za katero se je pred štirimi leti zdelo, da jo je Janša del že osvojil, zdaj res dala prepričati od novega obraza sina nekdanjega slovitega telovadca?
Se je SLS uštela pri izbiranju volilnih okrožij ali pa je že dalj časa na robu, in je uspeh na evropskih volitvah, dosežen s pomočjo NSI, to le prikril? Gre odhod SLS obžalovati zgolj zato, ker bi štiri poslanska mesta več za nominalno desnico vendarle ublažila poraz? Ali pa gre pri izgubi SLS le za čiščenje desnega prostora, saj SLS ni upravičila imena svoje predvojne prednice.
In NSI: je pobirala od SLS? Je jemala glasove SDS? Je res pridobila katere izmed tistih tako težko opredeljivih sredinskih volivcev, ki so postali pozorni na njen impresivni gospodarski program? Ali pa bi glede na visoka pričakovanja in precejšnjo ohromelost SDS morala pravzaprav dobiti še več? So ji (upravičeni, a netaktični) očitki Janše pred volitvami, da NSI (in SLS) ni zmogla niti toliko moči, kot so jo Krivic in trije ustavni sodniki, odvzeli kak glas? Ali pa jim je vzela kak glas zadržana reakcija glede Janše?
Po dveh desetletjih očitkov »krščanarjem«, da so nekompetentni na gospodarskem področju je Nova Slovenija postregla z zavidljivim gospodarskim programom. Toda z njim je prišla na plano prav v trenutku, ko je bila pozornost njenih jedrnih volivcev obrnjena drugam, ko so njeni najbolj zvesti volivci s tesnobo opazovali dogajanje v zvezi z obsodbo in zaprtjem Janeza Janše, stranka pa si (je) pred temi občutki svojih volivcev zatiska(la) oči in ušesa. Po nepotrebnem: ljudje, ki bi solidariziranje (in nič več) z Janšo kritizirali, tako ali tako niso in ne bodo volili NSI. Janševi SDS prav nič ne pomaga govorjenje o nelegitimnosti volitev (če je že tako menila, bi jih morala bojkotirati), toda obnašanje NSI, kot da je pri volitvah šlo za “business as usual”, in to kljub vodji največje opozicijske stranke v zaporu, je tiščanje glave v pesek. Še vedno je čas, da NSI opozori na resen problem, ki ga predstavlja Janša v zaporu za stanje pravne države in za politično legitimnost , ter zahteva, da se vse institucije države soočijo s tem vprašanjem.
Druga napaka, ki jo je naredila NSI (pa tudi paralizirana SDS) je, da tri stranke niso nastopile kot ohlapna predvolilna koalicija, ki bi vlila desnim volilcem prepotrebnega zanosa in poguma. Desni volivci niso imeli jasnega motiva, da volijo za desno vlado, ali pa da preprečijo vsaj dvotretjinsko večino levice.
Rezultanta vseh teh, delno tudi nasprotujočih se vplivov, je prinesla znani izid, ki ga bodo tri članice Evropske ljudske stranke težko razložile svojim evropskim sestrskim strankam. A pomembneje bo, da so iskrene med seboj doma in da prenehajo z otroškimi igricami.
»Zmagovalka« NSI mora stopiti na realna tla in prenehati z utvarami, da je posegla v sredinski prostor. Za stranko s poudarjenim krščanskim predznakom so možnosti v Sloveniji omejene, lahko pa takšna stranka seveda računa na zvesto volilno telo, pod pogojem, da ostaja načelna bolj kot katerikoli druga. To pa tudi pomeni, da bo morala tudi v primeru Janeza Janše slediti krščanskemu navodilu »zapornike obiskovati«. Predvsem pa bo morala prerasti pubertetni odnos do SDS.
Vstop v pretežno levičarsko vlado bi bil nadaljevanje utvare o osvajanju sredinskega prostora, NSI pa bi naredil za lahko tarčo za očitke SDS, upravičene ali neupravičene. Tudi če bi v vladi vzdržala navzkrižni ogenj, bi v sobivanju z deklariranimi nasprotniki privatizacije in tržne ekonomije NSI žrtvovala prav tisto, s čimer se je upravičeno pohvalila v tej volilni kampanji – z gospodarskim programom. Vstop NSI v vlado Mira Cerarja ne more biti rešitev za Slovenijo.
Kratkoročna rešitev (ob drugačnem volilnem izidu, morda po naslednjih volitvah) bi bila lahko le velika koalicija, zbrana okrog SD (kot najbolj stabilnim delom levice) in SDS, saj bi – ob predpostavki minimalnega konsenza glede vprašanj sprave in ekonomije – edina lahko prekinila s sedanjo popolno blokado Slovenije. Takšen poskus je bila pravzaprav že Demosova vlada, ki pa se je zrušila zaradi samorazpustitve Demosa (predvsem po krivdi Demokratov). Sloveniji res vladajo levičarski gospodarski in medijski lobiji, vendar jim še kako prav pride tista dobra polovica volilnega telesa, ki iz strahospoštovanja ali oportunizma voljno in brez zadržka voli zanje. Tudi pred tem si volivci ne moremo – tudi SDS ne – zatiskati oči.
SDS mora – kot bi rekel Frane Adam – prenehati iritirati, saj lahko le zmerna in povsem sekularna desna stranka poseže v sredinsko volilno telo. To ji je pred štirimi leti že uspelo, radikalizacija v zadnjem mandatu ji je te volivce spet vzela. A takšna pot naprej bo zanjo zelo težka. Z odhodom Janše v zapor je levica (še vedno kar ne morem verjeti, da je res šla tako daleč) namreč prestopila tisto magično in usodno mejo, prek katere bo težko nazaj. Ne glede na to, kdaj in kako se bo Janša vrnil iz zapora in dosegel razveljavitev indične sodbe, je težko pričakovati, da to ne bi zaznamovalo njegovega in strankinega nadaljnjega dela: kako naj bo zmeren politični voditelj, ki so ga zaprli z neprepričljivimi dokazi in ob indicih zrežirane naveze pravosodja in politike? A prav to bosta morala narediti Janša in SDS, če naj tista – zopet bom rekel – težko opredeljiva in težko ulovljiva sredina spet ne zaide za kakim novim obrazom v naročje levici; h krščanski stranki ne bo šla. SDS mora prav tako prenehati z napadi na NSI, bodisi neposredno ali prek medijev, ki jih obvladuje, saj sama brez NSI ne bo dovolj močna.
O vlogi Cerkve ob vsem tem je odlično pisal kolega Maver. V zvezi z Janšo iz ust cerkvenih dostojanstvenikov ni govorila le krščanska solidarnost (ki je, ponavljam, nenačelno in tudi netaktično umanjkala pri NSI), ampak tudi nekaj čustev: visokim cerkvenim dostojanstvenikom pri nas je tradicionalno imponiral močni in ne povsem njihov Janša – bolj kot katoliški laiki v politiki, katere vidijo kot svoje ovčice. Na izjave Cerkve je, spet pubertetno, reagirala NSI. (Alenka Bratušek pa si je z neverjetnim pismom, ki je gotovo zabavalo vatikansko državno tajništvo, morda pridobila dovolj levičarjev, da se je zavihtela v parlament in še okrepila zmago levice.) Otroci odrastejo, ko se osamosvojijo, si ustvarijo lastna prepričanja in vzorce ravnanja, o starših pa spoštljivo govorijo in molčijo tudi takrat, ko se slednji motijo ali se z njimi ne strinjajo; modro molčijo celo o vzgojnih napakah svojih staršev. Tako se mora do Cerkve emancipirati tudi NSI. Energijo za jezo in ljubosumje naj NSI raje usmeri v oblikovanje nekaj več širine, ko gre za vprašanja družine, istospolnih. Cerkev pa naj bolj spoštuje avtonomijo katoliških laikov v svetnem življenju, če hoče, da bodo ti samozavestno uveljavljali krščanske vrednote v politiki.
