Slovenci smo od demokratične opozicije pričakovali, da bo uresničila dve temeljni nalogi, prvo, da ustvarijo samostojno in neodvisno državo in drugo, da pretrgajo s totalitarnim sistemom slovenskih komunistov. Prvo nalogo so uresničili. Druge naloge pa se ni nikoli ustrezno uresničilo.
Motivacija tega prispevka, v času pred morda usodnimi volitvami, je, prvič, da je te dni obletnica Majniške deklaracije 1989, drugič, da je prišlo v soboto, 5. 5. 2018, do objave posebej za Časnik pripravljenega, v predhodni obliki pa objavljenega v Delu 14. 4. 2018, odličnega in lucidnega premisleka Igorja Bavčarja z naslovom Zgodovina ponavljačev ne spusti skozi 1. del, in tretjič, stranka Združena desnica je kot del demokratov prišla v težave v postopku potrditve volilnih list pred prihajajočimi volitvami v Državni zbor.
Véliko poenotenje
Te dni je bila obletnica, sicer dne 10. 5. 1989 v časopisu Delo objavljene, izvirno pa dne 8. 5. 1989 na množičnem protestnem zborovanju v Ljubljani prebrane, Majniške deklaracije 1989 (video posnetek branja dostopen – tu). Deklaracija je »[…] pomenila odločen klic k svobodi in demokraciji slovenskega naroda. Zaradi jasnega sporočila in časa, ki je takrat dozorel, je bila takoj deležna množične ljudske podpore. […] Majniška deklaracija je postala osrednja programska točka Slovenske pomladi in pozneje ključni programski cilj novih demokratičnih strank, s katerim so leto kasneje na prvih svobodnih volitvah premagale prenovljene komuniste […]« (cit. dostopno – tu, čas od 2:33 dalje).
Majniško deklaracijo 1989 so napisali »dr. Dimitrij Rupel, dr. France Bučar, dr. Hubert Požarnik, Veno Taufer in Janez Janša.« (cit. po – tu, vpogledano 8. 5. 2018). Navedeno protestno zborovanje z naslovom SVOBODA ČETVERICE _ NAŠA SVOBODA! je, skladno s svojim Sporočilom št. 91 z dne 3. 5. 1989, organiziral Odbor za varstvo človekovih pravic, sprva dne 3. 6. 1988 ustanovljen kot Odbor za varstvo pravic Janeza Janše (isto – tu, tu in tu).
Množična ljudska podpora točkam Majniške deklaracije 1989 se je dne 3. 12. 1990 strnila v eno točko. Na vprašanje »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« so se slovenski demokrati poenotili v en glas: DA.
Prezrta dualnost
Ob navedenem je ostala do danes prezrta globoka dvojnost v delu demokratov, strnjenih ob podpisovanju Majniške deklaracije 1989. Tedaj se njihova notranja dvojnost za hip razkrije takole:
»Slovenski krščanski demokrati so bili med zamudniki pri odločanju za nastanek političnih strank. Odločno voljo, da nameravajo biti stranka in ne zgolj gibanje, so jasno izrazili šele 2. novembra 1989, torej dolgo zatem, ko so bile večje opozicijske stranke (SKZ, SDZ, SDZS, ZS) že ustanovljene. Razlog je v dejstvu, da Slovensko krščansko socialno gibanje (SKSG), ki je nastalo 10. marca 1989 (Društvo 2000), ni imelo ambicije postati politična zveza oziroma stranka. Njegov predsednik Peter Kovačič Peršin je poudarjal, da ni v duhu krščanskega gibanja, da bi se klasično strankarsko organiziralo, predvsem pa ne more biti v nobenem bloku, tudi opozicijskem ne. Izvršni odbor je kasneje sklenil, da SKSG ne bo podpisal Majniške deklaracije [na kar se je nekdo vseeno podpisal pod njo].« (cit. po portalu Slovenska pomlad muzeja MNZS, iskalno geslo »02. 11. 1989 / Slovenski krščanski demokrati«, vpogledano 27. 11. 2017).
Kljub navedenemu razkritju je uspelo priti do povezovanja demokratične opozicije v Demos. Dne 28. junija 1990 je postal premier oziroma predsednik IS SRS Lojze Peterle, ki pa naj sprva v svoji »ekipi« nikakor ne bi hotel videti tvorca Majniške deklaracije 1989 dr. Dimitrija Rupla, ki je želel postati republiški sekretar za zunanje zadeve, Peterle naj bi na to mesto hotel pripeljati človeka iz svoje krščanskodemokratske stranke. Nekdo globoko dualno pozicijo strne takole: »Poglejte, eni Krščanski demokrati, ki so največ dobili, sploh zraven niso bili pri vsej tej stvari.« (cit. izjava je od F. Bučarja, po: R. Pesek: Osamosvojitev Slovenije, glej str. 176 in 178).
Prezrta, a globoka, dualnost
Globina te dualnosti je ostala do danes podcenjujoče prezrta. Zopet se je za hip razkrila v času, ko smo v rdeči niti Majniške deklaracije 1989 spet pred morda usodnimi volitvami.
Za hip se je namreč razkrila ob nedavnih težavah krščansko demokratske stranke Koalicija Kangler & Primc Združena desnica – Glas za otroke in družine, Nova ljudska stranka Slovenije (ZD). Stranka ZD se je znašla v težavah, ki so eskalirale 5. 5. 2018 ob novici o zavrnitvi njihove volilne liste v 6. volilni enoti za letošnje volitve v Državni zbor.
Navkljub temu, da se je 5. 5. 2018 v težavah znašla stranka ZD, ki je sorodna krščansko demokratski stranki Nova Slovenija – krščanski demokrati, in da je bila zadeva ZD postopkovno še vedno v teku, je prišlo takoj v nedeljo 6. 5. 2018 do v bistvu omalovažujoče privoščljivih javnih reakcij s strani dr. Janeza Pogorelca, vodstvenega funkcionarja stranke NSi (Izvršilni odbor – tu) o tem, da naj bi v stranki ZD napravili postopkovno pomoto (tu ob 12:05 ali pa tu). Podobno privošljiva reakcija je od g. Antona Tomažiča, ki 5. 5. 2018 ob novici, da je stranka ZD v težavah, privoščljivo navrže: »Izračunali, da ravno za 1% glasov bo pa še vedno?« (tu). Ta privošljivost je zavržna. Je prezrta.
In to v času, še preden bi stranka ZD, ki je prišla v težave, sploh podala svojo izjavo o dogodku, o tem ali gre za morebitno napako ali za kaj drugega. Ker je g. Francu Kanglerju hudo neurje poplavilo hišo, so namreč v stranki ZD izjavo pripravili šele ob 15. uri dne 6. 5. 2018. Tega manjka – izjave prizadete stranke ZD – o položaju v postopku pred državnim organom, ki je bil očitno še v teku, se je dr. Pogorelec kot visoki funkcionar izvršilne veje oblasti – namestnik direktorice Službe Vlade RS za zakonodajo –, zavedal oziroma bi se moral zavedati, ter je z medijskim pritiskom svojih izjav zoper stranko ZD izvajal vpliv na državne organe v postopku.
In to ob tem, da je za nami desetletje sistemsko-strukturnih zlorab zoper demokratično opozicijo s strani organov in določene javnosti. Zdi se, da so navedena in tudi ostala, na primer zoper stranko Slovenska demokratska stranka, dnevna izvajanja visokega vladnega funkcionarja NSi dr. Janeza Pogorelca na Twitterju precizno usmerjena v eno točko.
Usmerjena so v razbijanje možnosti za enotnost v protikomunističnem, to je demokratičnem, polu.
Naloga je poenotenje
Naj ponovimo (prim. – tu). Temeljni cilj našega novega državnega reda je preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema slovenskih prokomunistov. Tu je skupna točka povezovanja demokratične opozicije Slovenije.
Pojem »demokratična opozicija« poznamo iz časa ob prehajanju iz prejšnjega državnega režima koncem 80-tih in začetkom 90-tih let prej. stol. Tedaj so Slovenci od demokratične opozicije pričakovali, da bo uresničila dve temeljni nalogi, prvo, da ustvarijo samostojno in neodvisno državo in drugo, da pretrgajo s totalitarnim sistemom slovenskih komunistov. Prvo nalogo so uresničili. Druge naloge pa se ni nikoli ustrezno uresničilo in se ni pretrgalo popkovine z nekdanjim komunističnim sistemom. Danes je lahko slednje razlog, da prokomunizem z neutemeljeno uporabo oblasti izpodbija temelje našega državnega reda.
Predvolilni čas je že. Devete volitve v Državni zbor Republike Slovenije bodo izredne, potekale bodo v nedeljo. 3. 6. 2018, v nedeljo, 18. 11. 2018, pa bodo redne lokalne volitve. Danes prvo navedene naloge ni več. Ostala je druga naloga. Nedokončana naloga demokratično opozicijo sili v povezovanje v demokratični blok.
