V obdobju po volitvah poteka boj za interpretacijo, kaj so hoteli volivci. Javnost z zanimanjem spremlja argumente, kaj naj bi bila izdaja volivcev in kaj naj bi bilo udejanjenje večinske volilne volje.
Na parlamentarnih volitvah, še posebej po proporcionalnem sistemu, se večinska volja volivcev lahko ugotovi le v zelo posebnih okoliščinah, ko se stranke opredeljujejo okoli ene same ključne teme. Kadar je perečih vprašanj več in se mnoge stranke do njih opredeljujejo ohlapno ali dvoumno, kadar predvolilne obljube strank odstopajo od njihovega ravnanja v zadnjem času, takrat iz rezultatov volitev lahko izluščimo le, kakšen delež volivcev je podpri določeno stranko, da naj jih zastopa v parlamentu. Vse drugo so špekulacije, ki odražajo predvsem željo špekulantov.
V demokratični Sloveniji je vlado najhitreje sestavil Lojze Peterle. Le dober mesec po prvih demokratičnih volitvah je potreboval. Na volitvah je dobila večino predvolilna koalicija Demos, s ključno temo za samostojno Slovenijo in z vnaprej dogovorjenim kriterijem, kdo bo mandatar. Razmeroma hitro je vlado leta 2000 sestavil tudi Janez Drnovšek, ko so na volitvah z veliko večino zmagale stranke, ki so bile opozicija vladi pod vodstvom Andreja Bajuka.
Koalicija proti Janezu Janši
Letos je volivce formalno nagovarjala le koalicija, ki sta jo sklenila prvak DeSUS Karl Erjavec in ljubljanski župan Zoran Jankovič. Komentatorji, ki jim ni všeč, da je SDS postala največja stranka v Državnem zboru, nas poskušajo prepričati, daje na volitvah nastopala tudi neformalna koalicija in da je od volivcev dobila večinsko podporo. To naj bi bila koalicija proti »orbanizmu« ali koalicija proti Janezu Janši. Prva omenjena koalicija je dobila le pet poslancev, ali je druga neformalna koalicija dejansko obstajala, pa se bo pokazalo v naslednjih tednih.
Če bi bil slovenski politični prostor normalen, bi lahko govorili tudi o zmagi opozicije proti vladi, katere predsednik je odstopil dva in pol meseca pred volitvami. Na žalost so dominantni mediji dopuščali, da so se v predvolilnem boju vladajoče stranke lahko obnašale, kot da bi bile opozicija, hkrati pa so povsem nekritično povzdigovali Listo Marjana Šarca. Šarcu se tako ni bilo potrebno (razen o nesodelovanju z Janšo) konkretno izjasniti skoraj o ničemer. Šele soočenje s konkurenti je začelo odkrivati njegove »kvalitete«. Zdaj ga »strici« verjetno že prepričujejo, naj odstopi mesto kandidata za predsednika protijanševske vlade komu sposobnejšemu, a če je kaj gotovo, o rešiteljih iz ozadja volivci nismo glasovali.