Reminiscenca na en dan Drage
O Dragi sem bral v dnevnikih pisatelja Alojza Rebule. V njih odsevajo spomini na mnoge slovenske izobražence, ki so tam nastopili s svojimi predavanji in razpravami, čuti pa se tudi napetost ob stalni prisotnosti vsemogočne Udbe, ki ji je bila Draga v času komunistične Jugoslavije prvovrstni izziv za nadziranje in šikaniranje. Letos sem bil prvič tam, na Opčinah, kjer že dolgo poteka program Drage potem, ko je se je začela na drugem mestu, v vasici z istim imenom. Prisoten sem bil v nedeljo na zadnji dan letošnje Drage. Ko se zdaj spominjam izrečenih besed na predavanjih in v razpravah, me zanese v domišljijsko predstavo o plovbi na ladjici, na katero se je davno vkrcalo ‘ljudstvece’ po imenu Slovenci, ki mu pripadam tudi sam.
Nekoč v sivi davnini je ta ladjica krenila na pot po oceanu zgodovine, ko so se njeni potniki, vsaj nekateri, že nekako zavedali tega kdo so in da jih povezujeta skupni jezik in kultura. In potem je plula ta ladjica skozi stoletja v viharjih in med mnogimi nevarnimi čermi vse do danes, iščoč svoj pristan. Večkrat je plula privezana na druge močne ladje, ki so jo vlekle tja, kamor so one hotele, najmočnejše med njimi so imele napise Avstroogrska, Kraljevina Jugoslavija, Socialistična federativna republika Jugoslavija. Tem ladjam se je priključila brez kakšnega večjega odpora, saj ji drugega ni preostalo ob njihovi veliki moči. Ob vsaki novi priključitvi se je prilagajala novim razmeram na plovbi in poveljstvo ladjice je poveljevalo v skladu z navodili, ki so prihajala od nadrejenih kapitanov na močnih ladjah. Ob novih priključitvah niso imeli na ladjici nikoli časa in volje za resen razmislek, kaj se je z njimi pravzaprav zgodilo. Treba se je bilo pač prilagoditi in delati ter govoriti to, kar se je od njih zahtevalo. Tektonskih premikov, ki so se jim zgodili, niso ozavestili, predelali in sprejeli (povzeto po besedah dr. Marte Verginelle, predavateljice letošnje Drage). Poveljstvo ladjice jih k temu tudi ni spodbujalo, bolj je bilo nagnjeno k spodbujanju govorjenja in ravnanja v skladu s svojo voljo, čeprav je bila ta podrejena volji velikih. Če bi hoteli opisati, kaj vse se je na ladjici v teh časih dogajalo, bi potrebovali veliko časa in prostora za pisanje. No, o tem je veliko tudi že napisanega v mnogih knjigah. Prav velike enotnosti na tej ladjici ni bilo nikoli, med njimi so bili hudi spopadi. Še najbolj so se spopadli med seboj v času, ko so se na oceanu zgodovine pojavile gusarske ladje z zastavami nacizma, fašizma in komunizma. Tiste nacistične in fašistične so hotele ladjico potopiti, da se nikoli več ne bi prikazala in bi jo za večno zagrnili valovi oceana zgodovine, na katerih bi kraljevale samo one. Tista z zastavo komunizma je najprej držala z njimi in računala na velik delež pri delitvi plena. Potem pa se je odločila, da se jim bo postavila po robu in sama zavladala nad oceanom zgodovine. Na ladjici je zahtevala strogo podreditev njenim ciljem. Kdor ji ni bil všeč, ali se ni hotel podrediti, je bil obsojen na smrt. In začela se je velika delitev, tekla je kri med brati in sestrami. Zmagala je gusarska ladja pod zastavo komunizma in se bridko znesla nad svojimi nasprotniki. Zmagovalci nad gusarskimi ladjami nacizma in fašizma so lovili gusarske kapitane in poveljnike ter jih postavljali pred sodišča. Na ladjici pa so premagance odstranjevali kar brez sodišč, samo po volji zmagovalcev. Mnoge so kruto pobili in pometali v ocean, da jih ne bi bilo treba pokopavati. Le redkim se je uspelo rešiti. Mnogi so morali v strahu molčati in potlačiti v sebi strahote, ki so se jim zgodile, ali so jih videli. Zmagovalci so sami pisali in razlagali zgodovino in ustvarjali prihodnost. Zgodovina se je pričela z njihovo zmago, v sedanjosti in prihodnosti je moralo biti vse po njihovem, drugih mnenj niso dopuščali. Ustanovili so tajno službo, ki je imela ušesa in roke vsepovsod. Ljudem so zabičali, kako morajo misliti, govoriti in delati. Predvsem je bilo ukazano, da morajo biti prepričani, da živijo na najboljši ladji na svetu. In skoraj po božje so morali častiti svojega novega kapitana. Ta je bil sprva podrejen kapitanu velike gusarske ladje komunizma, potem pa se mu je začel nekaj upirati in sta se hudo sporekla. Mnogi, ki se v tem sporu niso prav znašli, so izginili. In glej, kapitan in njegovi poveljniki so uporabljali enake in še hujše metode, kot so jih uporabljali na gusarskih ladjah nacizma in fašizma. In kljub spopadu z velikim kapitanom na močni ladji komunizma je tekla plovba na ladjici skozi desetletja v smeri komunizma. Nekaterim je šlo bolje, mnogim bolj slabo, čeprav so večinoma imeli službe, le plače niso bile kaj prida. Zato so se zavistno ozirali k drugim ladjam na oceanu, kjer so imeli mnoge stvari, o katerih so sanjali. Tudi poveljstvo na ladjici se tem dobrinam ni odreklo, imelo ja pač skrivna pota, da je prišlo do njih. Ljudstvece na ladjici pa ni bilo iskreno, saj tudi ni smelo biti, zato se je najslabše godilo tistim, ki so mislili s svojo glavo. Oblast jim je hitro dala vedeti, kaj smejo in kaj ne in mnoge tudi hudo trpinčila. Taki so se skozi desetletja zbirali tudi v Dragi, v zamejstvu in tvegali preganjanje. Na gusarski ladji komunizma za katero je zvesto plula naša ladjica pa je bilo vse slabše gospodarstvo. Vodstvo tega nikoli in nikakor ni znalo prav voditi. Tako se je sistem na tej ladji začel rušiti in komunistično gusarstvo je začelo razpadati. Na naši ladjici je za kratek čas zavladal preplah in vodilni so bili rahlo zmedeni. Prišlo je do močne volje ljudstva, da se odcepi od ladje komunizma in zapluje v svoj pristan. Še nikoli ni bilo take enotnosti na tej ladjici. Toda odcepitev ni bila lahka in zavladala je celo vojna, k sreči kratkotrajna, a kljub temu z bolečimi žrtvami. Le odločnim osamosvojiteljem in čudežni enotnosti, čeprav so nekateri na skrivaj špekulirali in bili na tiho celo proti, se lahko zahvalimo, da se je ladjica rešila in zaplula v svoj pristan, prvič v svoji zgodovini.
In zdaj smo tu, v pristanu, o katerem smo sanjali stoletja. Obdajajo ga čudovito zeleni gozdovi, o katerih tako rad in tako neprekosljivo lepo v svojih delih piše pisatelj Alojz Rebula, katerega 90-letnico smo počastili na letošnji Dragi. Ali znamo ceniti to dragocenost in še mnoge druge, ki jih imamo v naravni in kulturni dediščini, v lastnem jeziku? Že več kot dvajset let smo v svojem lastnem pristanu, ne ravno sami, ampak v široki povezanosti z Evropo, katere del smo se vedno čutili. Od nje lahko veliko pridobimo, v marsičem pa jo moramo tudi ubogati, še dobro, da je tako, saj bi sicer imeli še večji nered. In kako se imamo v tem pristanu? To najbolje ve vsak zase sam. O tem je govoril tudi predavatelj Urban Vehovar na letošnji Dragi. Čudežna enotnost, ki nas je v ta pristan privedla, je že davno izginila. ‘Ljudstvece’ je spet razdeljeno in v prepirih, čeprav mu je skupno to, da mu je vsak dan slabše. Gospodarstvo je tako na psu, da se nekateri ozirajo celo nazaj v čas, ko smo pluli na ladjici, privezani za gusarsko ladjo komunizma češ, da je bilo takrat bolje. Kot da se je ob tektonskem premiku osamosvojitve ponovilo to, kar se je zgodilo ob vseh tektonskih premikih, ki jih je doživela mala ladjica. Ni bilo poglobljenega razmisleka o tem, kaj se nam je dogajalo pred osamosvojitvijo in kaj je potrebno za prihodnost. Tako je bilo spregledano, da je ladjica zaplula v pristan z nerazčiščenimi pojmi o tem, kaj se nam je dogajalo prej, kaj hočemo za naprej in kaj je dobro za vse, ki smo na njej pripluli, ne le za nekatere. Ti nekateri pa so dobro znašli za svojo korist. Dobro se jim je godilo prej in hočejo imeti vse tudi zdaj in naprej. In so ohranili moč, ki so jo imeli od prej ter jim je glavni motiv imeti kar največ denarja in oblasti. In s svojo ohranjeno močjo v sistemu in podsistemih države vladajo iz ozadja, pa jih prav nič ne briga za nič drugega kot za njih same.
Ko se povrnem k razmisleku ob tektonskih premikih v zgodovini našega naroda, mislim, da so najbolj in najprej pomembna prav zastavljena vprašanja. Vprašanja, ki bodo vodila k rešitvam, ne k obsodbam in pritoževanju, teh je bilo že doslej veliko. Torej ne, kdo je kriv, temveč, kako problem rešiti. Za primer samo nekaj takih vprašanj. Torej ne, kdo je kriv za delitev naroda na vaše in naše, ampak kako to delitev preseči. Ne vprašanje, kdo je bil v drugi svetovni vojni na pravi strani in kdo je bil izdajalec, temveč vprašanje, kako se lahko mirno in iskreno pogovarjamo o tem, kaj se je v resnici dogajalo. Ne vprašanje, kdo vse je kriv in kdo je sodeloval pri pobojih, ampak, kako vzbuditi v nas vseh sočutje do vseh, ki so trpeli in še trpijo. Če tvegam še predlog za vprašanje na gospodarskem področju: Katere naše dejavnosti in podjetja so najbolj uspešna, inovativna, kako v njih delajo z ljudmi, okoljem, kako si postavljajo cilje in jih dosegajo? In še krovno vprašanje: Kakšen naj izgleda naš lastni pristan, da ga bomo imeli vsi radi in kako ga zgraditi?
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
