Poslovilna glosa za tovariša Cirila

1970_RibicicKo danes razmišljamo o smrti Mitje Ribičiča, znanega tudi pod bojnim imenom Ciril, se spomnimo na dogajanje leta 2005, ko se je celotna naša levo-liberalna medijska mašinerija pognala v obrambo vladavine prava. Na dnevnem redu je bilo iskanje minucioznih postopkovnih razlogov, ki bi tehtnico prevesili v prid obdolženega. Kolumnisti naših dnevnikov so z vso resnostjo, ki jo premorejo v teh redkih slovesnih trenutkih, razlagali, da je v pravni državi vprašanje procedure pomembnejše od želje po zadostitvi pravici. Nekateri so upravičenje svoje novoodkrite proceduralne senzibilnosti, da bi zvenela bolj učeno, celo okitili z angleško besedno zvezo – due process of law. Če so se taisti pravičniki osem let kasneje pri nekem drugem sodnem postopku na svoj due process of law nonšalantno požvižgali in celo oklevetali tiste, ki so nanj opozarjali, smemo za to okriviti njihov piščančji spomin, nikakor pa ne namernega zavajanja – spodobnost nam namreč veleva, da razloge za moralne spodrsljaje bližnjikov najprej poiščemo v neumnosti (ki ni vselej plod svobodne volje) in šele nato pomislimo na zlonamernost. V našem primeru je prva hipoteza dovolj verodostojna, da se nam ni potrebno zateči k drugi.

Vendar neumnost, kot nas je v svoji knjigi Eichmann v Jeruzalemu opomnila Hannah Arendt, nikakor ni nedolžna, saj vodi k opustitvi samostojnega razsojanja, kar v skrajnih trenutkih pripelje do etičnih katastrof neslutenih razsežnosti. In v tistih mesecih, ko je tovarišu Cirilu grozilo nekaj za slovenske razmere nezaslišanega – da bi moral, si mislite!, kot nekdanji oblastnik odgovarjati za zlorabe svoje moči –, je bilo v medijskem orkestru, ki se je zagnal v njegovo obrambo, neumnosti, verjeli ali ne, še več, kot je za našo javno razpravo običajno. Tako je na primer nemajhno pohujšanje vzbudila novica, da pod oknom tovariša Cirila noč in dan bdi policijsko vozilo – neizpodbitni dokaz počasnega drsenja v desničarsko policijsko državo. Četudi se je kmalu izkazalo, da je bilo za to nesrečno okoliščino krivo (sicer najbrž ne povsem naključno) dejstvo, da je pokojni Ribičič živel tik ob centralni policijski postaji (toliko slabše za dejstva), je nekajdnevno pogrevanje tega »škandala« kazalo – poleg bebavosti našega tiska – na spremenjeno taktiko javne obrambe.

Izkazalo se je namreč, da slovenski bralec nima kakšne velike afinitete do proceduralnih vprašanj – nemara tudi zato, ker se je tudi sam kdaj pa kdaj zapletel v mreže našega sodstva, ki s svojo edinstveno mešanico kafkovsko-habsburške, otomansko-karađorđevićevske in leninistično-birokratske tradicije, cepljene na ležerno postkomunistično pišmeuhovstvo, pri tistih, ki padejo v njene kremplje, le redko vzbudi občutek posebne simpatije. Simpatijo pa lahko še vedno vzbuja nemočni starec, ki ga preganjajo za neka dejanja, storjena v nekem davnem času, ko je bilo v Ljubljani več konjskih vpreg kot televizijskih sprejemnikov, cela Evropa pa se je še opotekala od kaosa vojnih let. Ali ga ne bi mogli pustiti, da umre v miru, pač v duhu tiste znamenite neapeljske pesmice: »Facennoce ‘e cunte, nun vale cchiù a niente ‘o ppassato a penza’ … Chi ha avuto ha avuto, chi ha dato ha dato, scudammoce ‘o passato, simmo ‘e Napule, paisa’!« – »Če prav pomislimo, nima smisla, da premlevamo preteklost … Kdor je imel, je imel, kdor je dal, je dal, pozabimo na preteklost, saj smo iz Neaplja, sodeželani!«

In smo pozabili: saj smo iz Slovenije, sodeželani!

*

Hegel je v svoji Filozofiji prava podal izjemno izvirno interpretacijo kazni, ki jo je treba razumeti kot kritiko utilitarnih teorij kaznovanja. Utilitaristična pravna filozofija kaznovanje utemeljuje s pragmatičnimi razlogi: zločinca je potrebno zaradi varnosti izločiti iz skupnosti, kaznjence spraviti na pot izboljšanja, njihovo usodo uporabiti kot zgled proti zločinskim skušnjavam ostalih. Kazen torej opravlja te in druge praktične naloge (služi npr. tudi kot preprečevanje samovoljnega maščevanja) in je opravičljiva le s sklicevanjem nanje. Hegel ni zavrnil teh argumentov, a je hotel potrebo kaznovanja utemeljiti na solidnejših osnovah. To je storil s pomočjo svoje dialektične metode.

Brez kazni, pravi Hegel, ni pravice. To izjavo je treba vzeti dobesedno. Krivica je kršitev občega načela pravičnosti: je enostransko dejanje, ki samovoljno odpravi pravico, a ne more služiti kot obče načelo. Kdor krade, prekrši obči zakon, ki pravi, »Ne kradi!«; a kraja ne more postati novi obči zakon, ker bi s tem samo dejanje zločinca, ki si prilasti tujo lastnino, postalo nično: pri-lastiti namreč predvideva obstoj lastnine, kraja kot obči zakon pa lastnino kot pojem izničuje. Kdor ubije, prekrši obči zakon, ki pravi »Ne ubijaj!«; a umor ne more postati novi obči zakon, saj bi to pripeljalo do izničenja človeštva. V heglovskem jeziku to pomeni, da je krivica nesubstancialna, da je iluzija; je posebnost, zoperstavljena občosti. Čista negacija.

Tu nastopi dialektični obrat. Šele z negacijo te negacije se lahko vzpostavi pozitivna danost, pravica. Pravica, na ravni zakona (po Heglu seveda obstajajo tudi druge ravni), ni zato nič drugega kot odprava krivice. Še več: je samoodprava krivice. Krivičnik namreč s svojim lastnim dejanjem nadse prikliče kazen. V dejanju kaznovanja se odpravi iluzornost krivice – utvara, torej, da bi krivično dejanje pod katerimkoli pogojem lahko bilo pravično. In ta samoodprava krivice je pravica. Oziroma drugače: kazen sama je pravica. Ne odraz ali posledica pravice: je pravica sama. Brez kazni ni pravice, ker se pravica vedno znova vzpostavlja šele skozi kazen samo.

Pravica brez kazni je občost na ravni abstraktnosti. In ker k definiciji pravice spada, da je udejanjena (če pravica ni udejanjena, je to po sami definiciji stanje nepravičnosti), mora ta občost obstajati tudi na ravni konkretnosti. Ali drugače: v svojem konkretnem udejanjenju skozi kazen, tj. skozi samoodpravo krivičnosti.

Brez kazni ni pravice.

*

Pred kakim letom sem se pogovarjal s poljskim kolego zgodovinarjem, ki je filozofsko in socialno precej bolj konservativen, ekonomsko in politično pa precej bolj liberalen od mene (ko se pogovarjam s poljskimi konservativci, se vedno počutim kot skrajni levičar; seveda pa tudi on sam v poljskih razmerah velja skoraj za levičarja). Stvar pa je v tem, da pri poljskih intelektualcih človek nikoli ne more vnaprej predvideti njihovih mnenj; imajo namreč to čudno navado, da pri razsojanju uporabljajo lastno glavo in ne nekega splošnega uma, ki si ga izposodijo pri svetovnonazorski skupini, ki ji pripadajo. To se dejansko tudi pričakuje od njih: na reproduciranje istih klišejev in vzorcev gledajo z velikim prezirom, od javnih intelektualcev ter celo komentatorjev in kolumnistov se pričakuje izvirnost pri podajanju mnenj in sodb. Si mislite? … Verjetno dediščina bizarnih aristokratskih šeg iz preteklosti.

Pogovor je nanesel na generala Jaruzelskega, proti kateremu se je ravno začel sodni postopek zaradi kršitve človekovih pravic v obdobju, ki je na Poljskem znan kot vojno oz. izredno stanje (stan wojenny) po zatrtju Solidarnosti, 1981–1983. Moj sogovornik je postopku nasprotoval. Menil je, da je pobuda zanj izrazito politične narave. In čeprav je tudi sam v osemdesetih letih sodeloval v mladinskih disidentskih krogih, je imel do Jaruzelskega zelo uravnovešeno mnenje. Med drugim je bil prepričan, da je njegov vojaški udar l. 1981 Poljsko rešil pred sovjetsko invazijo in posledično katastrofo grozovitih razsežnosti; namesto zdrsa v neototalitarni sistem terorja se je Poljska pod Jaruzelskim preoblikovala v pragmatični avtoritarni režim; general ni težil h kopičenju in širjenju osebne oblasti, poleg tega pa je, v strahu pred notranjo opozicijo, Komunistično partijo tako rekoč od znotraj izvotlil in povsod, kjer je mogel, na vodilna mesta postavil pragmatike in tehnokrate. V trenutku, ko je ocenil, da so zunanjepolitične razmere ugodne, je začel pogajanja z opozicijo (ki jo je sicer občasno preganjal, a je nikoli ni poskušal povsem zatreti) in s tem sprožil padec vseh ostalih režimov v Vzhodnem bloku. Brez Jaruzelskega bi se epizoda Solidarnosti ne mogla končati drugače kot s sovjetsko invazijo, ki bi padec komunizma podaljšala za kako desetletje – če bi do njega sploh prišlo. Morda bi brez Jaruzelskega Poljska danes imela podoben režim kot Vietnam, je dodal.

Nisem oporekal. Toda, sem odvrnil, na sodišču se ne sodi zgodovinski vlogi, sodi se za posamezna dejanja. Diktatorji in njihovi podrepniki so vedno hoteli, da »jih sodi zgodovina«. Ni problema: naj jih sodi, pravično, upoštevaje vse okoliščine. A zgodovina ni ljubosumna; ne goji nobenih ekskluzivnih zahtev: sojenje pred tribunalom zgodovine v ničemer ne preprečuje sojenja pred običajnim človeškim tribunalom.

Spomnil sem ga na omenjeno Heglovo teorijo. Hegel pravi, da je že sama kazen sprava zločinca s skupnostjo, proti kateri se je pregrešil. Zločinec je kaznovan in zamer je lahko konec. Ravno abstraktni in istočasno konkretni proces obsodbe, kjer sodi v našem imenu zakon sam, nam omogoča, da do obsojenca ohranimo umirjeno, uravnovešeno, kritično distanco, da, celo simpatijo, celo naklonjenost, zakaj pa ne.

Jaruzelski je morda res častni mož, kot ga je nekoč označil Adam Michnik, ki je okusil trdo roko njegove represije. Toda sodišča ne sodijo ljudem – to je pripuščeno le Bogu –, sodijo njihovim dejanjem.

*

Jaruzelski je rad poudarjal svojo tragično vlogo, ki jo je prostovoljno privzel nase. The weight of these hard times we must obey itd. Diktatorji in drugi politični zločinci se radi sklicujejo na to tragičnost okoliščin, ki jih je prisilila, da so storili, kar so storili. Eno najboljših uprizoritev te mentalitete je podal italijanski režiser Paolo Sorrentino v filmskem portretu Giulia Andreottija, ki v fiktivnem monologu pravi: »Tvoje čiste, zasanjane oči nimajo pojma o zlodejstvih, ki jih mora storiti oblast, da bi zagotovila dobrobit in razvoj domovine. Predolgo let sem bil oblast jaz. Pošastno, neizrekljivo protislovje: delati zlo, da bi zagotovili dobro. To grozljivo protislovje dela iz mene ciničnega in skrivnostnega človeka …«

Takšna legitimacija zločinskih oblastnikov niti ni tako redka. Nekaj podobnega beremo v današnjem Delu: Mitja Ribičič je bil skrivnostna oseba, njegova vojna in povojna dejanja so zakrita v tančico skrivnosti, ki bo šla z njim v grob itd. Lep način bežanja od odgovornosti resnice: o teh »skrivnostnih letih« tovariša Cirila imamo dovolj pričevanj, da si ustvarimo zelo jasno podobo. Kot o Jaruzelskem.

To je lažna tragedija. Resnična tragedija bi bila, če bi ti samooklicani Veliki inkvizitorji prevzeli odgovornost za svoja dejanja in posledice, ki izvirajo iz njih. Se pravi: kazen. Če tega sami niso sposobni, je naša naloga, iz človeške pietete, da jim jo omogočimo: s tem jim omogočimo spravo s skupnostjo, ki so jo prizadeli. Istočasno pa jim omogočimo, da njihova samolegitimacija tragičnih oseb postane dejanska: do tedaj ni namreč nobena tragedija, temveč čista farsa.

*

Verjamem, da je bil tovariš Ciril vse prej kot enoznačna oseba. Pomislimo: ko je bil eden od glavnih odločevalcev o življenju in smrti na Slovenskem, je bil star 26 let. Šestindvajset! Ob izbruhu druge svetovne vojne je imel 20 let, v gverilo je vstopil pri 22. Njegovi neposredni nadrejeni so bili le kako leto starejši. In kakšno vzgojo, kakšen zgled, kakšno vizijo sveta si je bil lahko ustvaril v teh nekaj letih zgodnje odraslosti, preden je bil vse prehitro postavljen na položaj velikanske moči? Ekonomska kriza, velikanska družbena neenakost, diktatura, popolna degeneracija parlamentarizma, vzpon nacizma, svetovni spopad epohalnih razsežnosti … Kdo lahko pri tem ohrani etično integriteto? Upoštevajmo vse to, preden ga sodimo kot osebo.

Ko je odrasel, je dokazal, da je iz testa, iz katerega bi ga v drugačnih, normalnih razmerah, zrasel moder državnik. Ne pretirano inovativen, gotovo ne navdahnjeni, a verjetno kar sposoben in razumen politik. V zrelih letih nikakor ni sodil med jastrebe režima; čeprav – tega tudi ne smemo pozabiti! – je bil daleč od reformatorjev, kakršni so bili pri nas Kavčič, v Srbiji Djilas, Mića Popović ali Latinka Perović, na Hrvaškem Savka Dabčević-Kučar. Še več: te reformiste je vedno znova pomagal potopiti. Po drugi strani je v 70-ih letih, v obdobju, ko to sploh ni bilo potrebno (to so bili časi, ko so ZDA brez prevelike skrupoloznosti podpirale katerikoli režim, ki je šel v nos Sovjetom, od Ceauşescujeve Romunije, Maove Kitajske, pa do Rdečih Kmerov), večkrat in konsistentno zagovarjal liberalnejšo politiko do vprašanj svobode govora in človekovih pravic.

Lahko bi torej rekli, da je bil značilni človek sredine. Moralno ni na tem nič velikega – tipični previdni prilagodljivec, ne hladen ne vroč, takšen, ki bo ob Koncu časov izpljunjen. Politično je ob svojem času opravil vlogo, ki ni bila preveč negativna, morda na trenutke celo pozitivna – pa kaj potem!

Prav gotovo v nobenem pogledu ni bil velik človek. Niti velik politik. Vse svoje življenje je bil natanko to, kakršnega ga je, v poskusih vzbujanja sočutja, pred leti prikazoval levo-liberalni tisk: ubogi možicelj. Ubogi možicelj, etični pohabljenec, intelektualni nerodnež je bil vedno, tudi, ko se je kazal kot Vladar življenja in smrti.

Tako to je: težki časi na plano vedno pripeljejo take moralne ničvredneže in mlade nasilneže, nemisleče birokrate. In če so marljivi in znajo ohraniti hladno glavo – in tovariš Ciril je to vedno znal – lahko še daleč pridejo.

*

Zato je popolnoma nepotrebno, da se ga danes ob smrti demonizira ali se celo objokuje dejstvo, da je umrl, preden bi ga dosegla roka pravice. Ker ga ne bi. Nikoli. Ne v Sloveniji. Žal.

Mu pa je Previdnost zato dala ogromno časa, da bi se pokesal, da bi se javno opravičil, sprejel odgovornost do svojih dejanj tako, da bi sprejel edino možno obliko sprave – kazen. Za to se ni odločil. Ne smemo se čuditi, da možnosti, ki mu jo je dala Previdnost, ni izkoristil. Bil je pač bedni možicelj, človeček. Največ, kar je bil zmožen, je bilo eichmannovsko sprenevedanje pred Pučnikovo komisijo: »Es tut mir leid, aber das war nicht meine Schuld … Ich habe sie selbst nicht gemordert …« – “Žal mi je, ampak to ni bila moja krivda, …    ……  “

*

Hegel je trdil, da kazen afirmira zločinčevo svobodno voljo: krvnik se je svobodno odločil, da stori svoje dejanje; ker je to dejanje na nek način nično, nesubstancialno, obsojeno na skritost, je s tem tudi svobodna volja zločinca omajana. Kaznovanje dokaže, da je njegovo dejanje resnično imelo status svobodne volje in mu s tem povrne digniteto, ki si jo je sam odvzel, ko je storil zločin. Poleg tega zločinec s tem, ko se odloči za dejanje, ki izničuje pojem občosti, v odnosu do katerega se lahko sploh vzpostavi avtonomna oseba, negira svoj lastni status osebe. Kazen mu zato znova povrne osebnost. Kaznovanje je dejanje skrajne pietete.

Afirmirajmo torej tudi mi svobodno voljo tovariša Cirila, ki se je odločil, da ne bo obžaloval svojih dejanj. S tem se je sam, svobodno in suvereno odločil, da ob uri slovesa ne želi spoštljivega molka: samo takšne so namreč lahko posledice pokopa človeka, ki je zavrnil spravo s soljudmi. Ne le z žrtvami in njihovimi svojci: vsemi ljudmi, kajti njegovi zločini so bili zločini proti vsem ljudem!

Zato je popolnoma umestno, da to tudi javno izkažemo. Podobno kot Italijani ob Priebkejevem pogrebu. To je pravzaprav naša etična dolžnost do tovariša Cirila.

Foto: Iztok Gartner