Naj že na začetku povem, da nisem politik in da sem prišel na svet, ko je bila druga svetovna vojna že zdavnaj končana. Ne poznam fašizma, nacizma, zelo dobro pa poznam komunizem. Poznano mi je vzdušje strahu in previdnost mojih staršev, ki so samo šepetaje pripovedovali zgodbe o brutalnem nasilju komunistične oblasti. Tudi sam sem hitro dojel, kam spadam, da obstaja vsemogočna privilegirana elita – partija – in množica običajnih ljudi, ki se trudijo preživeti v razmerah, kakršne pač so.
Predstavniki elite, s katerimi smo prihajali v stike, so bili vzvišeni in običajno ne preveč inteligentni posamezniki, ki so se naučili nekaj komunistične retorike in nam z njo na vsakem koraku polnili glave. Ljudje smo se praznih besed navadili, kot se navadiš na slab zrak ali bolečine v kolenu. Kot v vseh totalitarizmih se večina ljudi prilagodi in skuša preživeti. Za manj prilagodljive je poskrbela armada tajne politične policije. V življenju so prioritete in so kompromisi. Moja visoka prioriteta je bila vedno svoboda.
Dobro vem, da svoboda ni to, kar propagira gibanje, ki je zlorabilo to besedo. Svoboda za nas ni to, kar je svoboda za elito, ta živi v paralelnem svetu. To je svet, ki že desetletja priznava edino sprejemljivo ideologijo, ki čuti poklicanost, da nam vlada in nas zasmehuje in ponižuje vsakega, ki misli drugače. Prepričani so, da bi brez njih svet propadel in da je družba dolžna, da plačuje njihovo poslanstvo. Mi smo za elito samo sovražniki, nazadnjaki in fašisti, o tem ni dvoma, in kot take nas je potrebno šikanirati in zatirati. Metode zatiranja in poniževanje se v desetletjih niso veliko spremenile. Diskvalifikacija, likvidacija … to ljudem ostane v podzavesti. Zastrašujoči primeri delovanja represivnih organov današnjega časa, začinjeni z medijskim linčem, so poučen primer revolucionarnih praks. Iluzorno je pričakovati, da bi nasledniki revolucionarjev s komerkoli, ki ogroža njihov monopol, ravnali drugače, kot so s Pučnikom, Bajukom, Peterletom, Kanglerjem, Podobnikoma ali Janšo. Zakaj le? Zakaj bi jih skrbela naša svoboda in naše vrednote? Zanje smo in bomo razredni sovražniki.
Naše vrednote in naša prepričanja so manjvredna, nazadnjaška, škodljiva za standarde elite, zato jih je dovoljeno zatirati z vsemi sredstvi. Če na šikaniranja kdo odreagira, se nanj vsuje plaz pljunkov in diskvalifikacij. Agresivna reakcija in sovražni odnos do drugače mislečih so del revolucionarne tradicije levičarske elite. Vsak še tako jasen in prepričljiv argument pri takem stanju duha nima nobene vrednosti. Skromno mislim da sta pestrost in enakopravnost mnenj in prepričanj nujni za demokratično družbo. Leva elita vlada že desetletja, razlika je samo v tem, da včasih prilagodi svoje obnašanje in retoriko trenutnim koristim. Vedno so tudi potrebovali primernega sovražnika, tako nas uči zgodovina, taka se kaže tudi prihodnost. Desnico potrebujejo, da se vzdržuje videz demokracije, predvsem pa, da ostajajo v formi in medijsko pokriti levi aktivisti. Zdaj imajo tudi formalno vso oblast, imajo resnično svobodo in moč, da naredijo karkoli. Vendar smo do zdaj v glavnem videli infantilno izživljanje nad Slovenci, ki ne delimo njihovih vrednot.
Govorim v prvi osebi, ker se mi – če se slikovito izrazim – teptanje in izživljanje nad poraženo opcijo gabi. V resnici ne vemo, kaj v resnici znajo in česa vsega so sposobni. Vendar je večina Slovencev navdušenih in to navdušenje vsak dan z nami delijo večinski mediji oziroma armada družbenopolitičnih delavcev, z redkimi izjemami. Mi žal nimamo časa za proteste, ne mečemo granitnih kock, ne nadlegujemo po cestah teh, s katerimi se ne strinjamo, od nas jim ne grozi nobena nevarnost. Veliko tega si bo treba o nas izmisliti, da se obdrži potrebno mero pozornosti v javnosti. Ni torej potrebno veliko poguma, če si borec proti nazadnjaški desnici. Osebno ne gojim simpatij do Kovačevih, Kordišev, Golobov, niti do nove predsednice in podobnih. Preveč me spominjajo na aktiviste in politkomisarje iz osemdesetih let. Vendar osebno ne gojim niti sovraštva niti zamer, čeprav bi imel za te dovolj razlogov iz prve roke. Mislim pa, da se oddaljujemo od demokracije. Nekoč smo veljali za sovražnike družbe. Tudi danes se počutim kot sovražnik družbe, ker mi to iz dneva v dan ponavlja medijska mašinerija zgolj zaradi tega, ker z njimi ne delim po mojem prepričanju škodljive in sprevržene ideologije.
Biti levi aktivist je prijetno in koristno, je medijsko všečno in ima simpatijo večine. Glede na retoriko elite, ki je precej podobna ulični in diši po kolektivizmu in komunizmu, nas je lahko nekoliko strah, v katero smer gre naša barka. Zelo očitno je, da si ne želijo dialoga. Žal je marsikdo na žlahtni desnici pripravljen pozabiti na vrednote, da bi se za trenutek sončil v naklonjenosti gospodarjev. Vse to dogajanje nas lahko samo skrbi. Lahko se pojavi kdorkoli na desni, če jim ne bi bil po volji, bi ga medijsko popljuvali. Izpustite nam Barabo, je vpila množica … Za podjetja na prostem trgu je tako stanje znak za preplah. Vsa oblast, skoncentrirana v rokah enako mislečih, arogantnih posameznikov, je zelo nevarna tudi zaradi tega, ker lahko utiša vsako kritiko na svoj račun.
Ta uničevalna sla in pogrom nad drugače mislečimi se že prenaša po vertikali na nižje nivoje, kjer je odprt lov na zaposlene v javnih in državnih podjetjih. Tak režim smo že imeli, propagirali so ga kot najboljšega na svetu. Vsi mi, ki nismo del elite, smo Janez Janša, Franc Kangler, Jože Možina ali celo Borut Pahor. O krivicah in hudobijah, ki jih povzročajo pripadniki napredne elite običajnim ljudem, vaši mediji ne bodo pisali. Nikoli nisem želel vaše svobode in tudi danes je ne želim. Preveč slabih spominov pač. Nisem politik, sem podjetnik in poslujem pretežno v tujini, moje mnenje ni politično motivirano. Moralo bi mi biti vseeno, kdo je na oblasti v Sloveniji, vendar sem domoljub in plačujem davke, veliko višje kot moja nova predsednica. Moje prepričanje ne prinaša nobene koristi, vendar državo tudi nič ne stane. Upam pa si trditi, da ves aktivizem v prid obujenemu komunizmu družbo veliko stane in ga bomo plačevali še dolga leta …
Anton Kobal
Spoštovani gospod Kobal.
Mene ni samo strah, mene postaja sram živeti v takšni “svobodi”.
Sicer pa se podpišem do zadnje črke vašega izjemnega komentarja. Prav imate, z nami se izživljajo, ker smo pošteni, iskreni, verujemo v vrednote, delujemo z argumenti, verjamemo rezultatom in ne floskulam, ker mislimo s svojo glavo, ker smo nenazadnje prepohlevni. Ampak na glas moramo povedati – ne, kričati moramo: Dovolj nam je! Dovolj vas imamo!
Dokler bo narod tako butast, da bo sebi v škodo ven in ven volil komuniste, pri nas ne bo šlo na bolje, ampak samo na slabše. Pa se je treba le ozreti naokoli, vsaj čez Karavanke, kjer lahko vsak vidi, kako se zadevam pravilno streže, saj nismo zaprti kot kakšna Kuba ali Severna Koreja – najljubša zgleda naših levičarjev.