Miti ob bodoči obletnici ustanovitve Teritorialne obrambe

Foto: Marjan Ciglič/fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine SlovenijeIdejo za tokratno kolumno sem dobil ob prebiranju članka Igorja Bavčarja, v katerem vleče vzporednice med dvema napadoma nad Slovenijo iz leti 1941 in 1991. Med drugim se je prvi notranji minister Republike Slovenije obregnil tudi ob interpretacije »slovenske levice«, da je nastanek Teritorialne obrambe 20. novembra 1968, torej pred petdesetimi leti, dokaz, da je že takratna socialistična oblast razmišljala o samostojnosti Slovenije, s čimer se Igor Bavčar ne strinja, kakor se ne strinjam niti sam.

Ustanovitev TO je potrebno razumeti v kontekstu reform, ki so jih jugoslovanski komunisti tedaj izvajali. Reforma sistema je slonela na implementaciji nacionalnega ključa ter enakopravnosti jezikov in ni mogla zaobiti niti JLA, ki je imela dva problema. To sta bila izključna raba srbohrvaščine, katere monopol je bil potrjen v ustavi leta 1963, in premajhna zastopanost Hrvatov ter Slovencev med oficirji. Za Slovence je bila javna skrivnost, da se za vojaško kariero ne odločajo predvsem zaradi tega, ker v armadi nimajo možnosti uporabe slovenskega jezika, pa tudi zaradi službovanja izven Slovenije. Ignoriranje slovenskega jezika znotraj JLA se je kazalo še v slabi opremljenosti garnizonskih knjižnic z dvema ali tremi slovenskimi knjigami.

Rešitve je iskala celo posebna zvezna komisija za mednacionalne in medrepubliške odnose. Slednja je interpretirala ustavo na povsem nov način, in sicer, češ da ta ne predpisuje izključne naloge branjenja jugoslovanske ozemeljske integritete federaciji, ampak tudi republikam. Šele po tem je lahko prišlo do teritorialne reforme. Ideja v njenem ozadju je bila, da bi bilo potrebno poleg JLA, ki bi v primeru vojne imela napadalno ter obrambno začetno vlogo, imeti še organizirane teritorialne enote, ki bi skrbele za kontrolo terena ter »čiščenje« v primeru prodiranja, nadzor nad infrastrukturo in skladišči v zaledju JLA, v primeru okupacije pa za partizansko-gverilski boj po navdihu iz druge svetovne vojne.

Z ustanovitvijo TO v nobenem primeru ni šlo za republiško vojsko

Ker je bila po ustavi obramba države opredeljena kot skupen boj federacije in republik, so nad teritorialnimi enotami bdele republike. S tem bi lahko npr. v Sloveniji in Makedoniji uporabljali tudi svoj nacionalni jezik in odslužili vojaško dolžnost v domači republiki, kar bi rešilo prej omenjene probleme. Toda, kot je v izjavi leta 1967 dejal kasnejši vodja hrvaške pomladi Mika Tripalo, v nobenem primeru ni šlo za republiške vojske. Takšne interpretacije je bilo potrebno v kali zatreti, s čimer se je takrat strinjal tudi slovenski zgodovinar Dušan Biber. Ko je posredovanje sil Varšavskega pakta v avgustu 1968 zadušilo praško vstajo, je jugoslovanski politični vrh pohitel z ustanovitvami teritorialnih obramb v strahu pred morebitnim napadom.

Kot je torej iz napisanega razvidno, je pobuda za TO prihajala iz federacije in je reševala aktualne težave, brez nekih idej o republiških vojskah. Bojim se pa, da bomo v letošnjem letu priča rojstvu novih zgodovinskih mitov, razen če bomo na izkoriščanje zgodovinskih dejstev javno opozarjali.

Prvič objavljeno v majski (2018) prilogi Družine Slovenski čas.