Po Kučanu nazaj ne smemo gledati, zanimati nas mora samo svetla prihodnost; če omenimo krvavo revolucijo, ki je uničila inteligenco, podjetnike in posestnike, je pa to ideološka tema. Dr. Žiga Turk pa je v svoji kolumni Nazadnjaštvo je OK opozoril na dejstvo, da se zgodovina ne kotali kar naprej, zato ni vse, kar gleda nazaj, nazadnjaško, niti vse, kar gleda naprej, napredno. Še nedolgo nazaj je veljalo, da je kapitalizem tik pred prepadom, socializem pa je dva koraka naprej. To si moral bolj po tiho povedati ter se pri tem malo tudi ozreti okoli sebe.
Nekoč je tudi veljalo, da je zgodovina najboljša učiteljica. Če namreč ne poznamo zgodovine, se nam ta vedno ponavlja. Predvsem to velja za najslabše v njej. Ni pa dolgo tega, kar se je pri nas govorilo, da ne glejmo nazaj, temveč samo naprej. Ni pač važna preteklost, ker nas mora zanimati samo (svetla) prihodnost. Verjetno se je to prijelo zato, ker je to izrekel Milan Kučan, s čimer ne potrjujem njegovega avtorstva misli, ker ne vem, ali si je to sam izmislil. Pravi komunisti namreč nikoli ne povejo svojega mnenja, temveč vedno nekoga citirajo.
Koraki za pripravo plana poslovnih sprememb
Namen tega pisanja pa ni vrednotenje različnih pogledov na pristope k zgodovini, temveč razmislek, kako pristopiti k reševanju problemov. Temu bi lahko rekli tudi poenostavljena priprava plana poslovnih sprememb (ang.: Business Change Management Plan ali BCMP).
Zelo na kratko: sestavljajo ga naslednji ključni koraki:
- definiranje problematike,
- študij literature in dobre prakse na področjih, na katerih smo definirali problematiko;
- postavitev želenega stanja;
- kritična predstavitev sedanjega stanja, glede na želeno stanje;
- analiza razkoraka med želenim in sedanjim stanjem (Gap Analyses), ki vsebuje:
- tehnične vzroke in
- behavioristične vzroke;
- iskanje ključnih potreb, s katerimi bi lahko odpravili (pokrili) ugotovljene vzroke za razkorake;
- definiranje korakov za prehod iz sedanjega stanja v želeno stanje;
- analiza možnih tveganj in priprava rezervnih scenarijev v primeru ugotovljenih težko premostljivih tveganj.
Vsaj na nekaj moramo biti posebej pozorni pri pripravi plana sprememb
Ne bom se spuščal v podrobnosti niti pojasnjeval posameznih korakov, ker tega prostor ne dopušča. Opozoril pa bi na tri ključne probleme, ki se pojavijo pri postavitvi resnega in predvsem izvedljivega plana upravljanja poslovnih sprememb in nam ne omogočajo, da bi uspešno izvajali reinženiring.
Prvi je ta, da imamo izjemno nizko stopnjo sposobnosti realne ocene stanja. To velja praktično za vse, ki želijo izvajati spremembe.
Drugi je ta, da je prvi razlog povezan z nizkim poznavanjem in razumevanjem sodobne teorije in prakse na področju organizacije, menedžmenta in vodenja.
Spremembe v delovanju javnega sektorja ne bomo izvedli s pomočjo spreminjanja zakonodaje ali naivne protibirokratske reforme, o kateri razpreda skupina okoli Ivana Simiča.
Kot je pravilno ocenil komentator na Faktorju Sebastjan Jeretič, je težava v tem, da je treba narediti celovito reformo, ki bo spremenila organizacijsko kulturo. To pa je mnogo več kot samo kopirati, treba je tudi kapirati (zelo dobro razumeti). Reforme so zahodno in predvsem severno od nas opravili pred tridesetimi in več leti oz. se še izvajajo (proces stalnih izboljšav). O tem sem že pisal in tu zaključujem.
Po Kučanu nazaj ne smemo gledati, saj je to gotovo ideološka tema
Tretji pomemben faktor je pa povezan z dobrim poznavanjem in razumevanjem zgodovine. Zakaj? Če hočemo s točke, v kateri smo, priti na določeno točko v prihodnosti, moramo najprej vedeti, kje smo sedaj in kako smo sem prišli. Pa ne samo mi, moramo poznati tudi zgodovinski razvoj tistih, ki so nam vzor. Pa če so šli naprej ali pa nazaj (prosto po dr. Žigi Turku).
Če želimo izvesti dobro analizo razkoraka med sedanjim stanjem in našim želenim stanjem, moramo biti sposobni realnega pogleda v preteklost. In to pri nas in pri tistih, ki so nam za vzgled.
Preprost primer: Avstrijci, Tirolci pa tudi drugje v zahodni Evropi (pa tudi v vzhodni) imajo mnoge svoje gradove urejene za turistično dejavnost (hoteli, muzeji ipd.). Pri nas pa so večinoma žalostne ruševine kot posledica ideološke norije s strani revolucionarnih prenapetežev. Še posebej pri nas na Dolenjskem, drugje pa so večinoma v zelo slabem stanju, razen nekaterih, ki si jih je partija vzela za rezidence veljakov.[1]
Po Kučanu nazaj ne smemo gledati; če omenimo, da je bila pri nas krvava revolucija, ki je uničila inteligenco, podjetnike in posestnike, je pa to ideološka tema.
Če želimo narediti večji premik, bo treba iti nazaj ter znova ustvariti inteligenco, podjetnike in posestnike, ki se bodo zavedali, da bo treba še veliko narediti, da se bomo lahko vrnili v položaj, ko smo enakovredni sosedom na severu in zahodu, tako kot smo nekoč bili. Sedaj pa imam bolj občutek, da smo se vrnili nazaj v čas revolucionarnih prenapetežev in smo hudo daleč od možne svetle (evropsko normalne) prihodnosti.
Sedaj pa še povsem aktualna tema: slabo stanje na področju obvladovanja epidemije
- Najprej definicija problema: Zakaj pri nas ukrepi v drugem valu epidemije, ko so se uvedli, niso prijeli, pri drugih pa so v sorazmerno kratkem času?
- Primer dobre prakse: Kako so se vsi ključni akterji (vlada, mediji, opozicija) vključili v npr.: Nemčiji (lahko tudi v Avstriji, Italiji ipd.)?
- Definiranje želenega stanja: Kakšno je običajno postopanje ključnih partnerjev pri spopadu z epidemijo?
- Opis našega stanja: Kako so se z epidemijo pri nas spopadali ključni akterji (vlada, mediji, opozicija)?
- Analiza razkoraka:
- tehnični vzroki (razlika v tehnologiji pri pristopih v spopadu z epidemijo),
- behavioristični vzroki (razlika v volji do spopada z epidemijo pri posameznih ključnih akterjih).
- Ključne potrebe: pokriti je treba tako primanjkljaj v tehnologiji kot v behavioristki.
- Ključni koraki: zagotovo se vedno pozabi, da je treba pridobiti znanje in usposobljenost za izvajanje prenove – ključni razlog: nikoli nimamo zadosti časa, prenova pa se zato odmika v nikdar doseženo prihodnost (ali pa se vračamo nazaj?).
- Analiza tveganj: problem sedanje organizacijske kulture, problem dosedanje pogosto negativne kadrovske selekcije, težave s profesionalnostjo – pogosto ideološki pogled močno vpliva na način izvajanja nalog, pripravljenost na osvojitev novega znanja predvsem vodstvenega kadra ipd.
Naši sotrpini v komunistični preteklosti nas počasi lovijo in nekateri celo prehitevajo
Nepriznavanje vsega, kar se nam je dogajalo v zadnjih skorajda osemdesetih letih, nam nikakor ne more pomagati pri prehodu iz sedanjega v želeno stanje. Zato je nujno dobro razumevanje vsega, kar se nam je dogajalo skozi celoten zgodovinski tok. Če želimo iti naprej, bo treba malce nazaj. Zgodovinski tokovi pač niso linearni, temveč že v normalnih razmerah lahko govorimo o spirali. Če pa se vmes zgodijo tako hudi odkloni od normalnosti v bližnji soseščini, kot so se zgodili pri nas, je treba še precej bolj po zalet nazaj v preteklost.
Tako je tudi razumljivo, da nas naši sotrpini v komunistični preteklosti počasi lovijo in nekateri celo prehitevajo, ker so ta korak nazaj že opravili. Nas ta korak nazaj še čaka. Po matematično lahko rečemo, da je nekakšna lustracija sicer nujna, ne bo pa dovolj.
[1] Ko sem še v prejšnjem sistemu vodil skupino na Štajersko, me je stara partijka (zagotovo tudi borka) vprašala: »Mitja, zakaj so pa tu na Štajerskem gradovi celi ?« In sem ji odgovoril: »Ker vas, partizanov, ki bi jih zažgali, tu ni bilo. So imeli Nemci bolj red.«
