Slovenska demokracija in naša demokratična zavest v zadnjem času vidno in tudi pospešeno nazadujeta. Že zelo dolgo medijski mainstream in njegovi arhitekti Slovencem razlagajo, da je naša demokracija pravzaprav strankokracija, kjer se za prestiž oz. oblast spopadajo številni deležniki, odtujeni od ljudstva in svojega osnovnega poslanstva, ki je služenje ljudem. Bralcem Časnika je seveda znan tudi pojem vsegliharstva in po njem so politični ‘izrodki’ enakomerno (in precej na gosto) posejani po celotnem političnem prizorišču. Javna občila pa so pri obravnavanju razlogov za to, da se je naša demokracija tako izrodila, neracionalno površna. V vseh »resnih« medijih niso prišli dlje od »zašankarskih« ugotovitev o pokvarjenosti vseh političnih elit, sistemski korupciji in kapitalizmu kot povzročitelju vsega ekonomskega zla. Prav neverjetno slabo se sprašujejo globlja vprašanja in tolmačijo posledice kot vzroke.
Nikjer še nisem zasledil vprašanja, odkod slovenski moderni družbeni pojavi, kot so kraja, »nadmudrivanje«, laž, nezaupanje, sumničavost, lakomnost, nevoščljivost, odkrita zloba, krivične diskreditacije …, ki našo državo danes uničujejo, pravzaprav zares izvirajo. Kaj šele, da bi zasledil poskus iskanja odgovora na to vprašanje. Banalno spregledljivo manjka zavzetosti za poglobljeno brskanje po zgodovini. Namesto tega se tovrstno zgodovinsko spraševanje neha z ugotovitvijo, da so se ti pojavi razrasli s prihodom demokracije in kapitalizma.
Z demokracijo in tržnim gospodarstvom samima po sebi je torej nekaj narobe. Ta sistem je vzrok težav, to lahko v vseh takšnih modrovanjih beremo med vrsticami. Sprva je bilo to sporočilo zelo prikrito nakazovano, zadnje čase pa postaja vse bolj jasno in izgublja rdečico zadrege oz. nesramnosti. Obenem poganja kal o potrebnosti absolutista, ki bo počistil naš Avgijev hlev in napravil red. Ravno neprebavljivost sedanjega stanja mu daje legitimizacijo, da pri tem lahko uporabi tudi nedemokratične načine, kolateralna škoda bo še vedno manjše zlo, kot pa da pustimo stanje, kot je in bo. Še pri ljudeh, ki so v osnovi demokrati, včasih začutiš takšno skrito željo. Seveda, ljudje radi ubiramo navidez elegantne bližnjice mimo grenkih jabolk s pelinom, ki bi jih sicer morali prežvečiti in prebaviti, a bi nam to na dolgi rok koristilo. Raje verjamemo holivudskim instant mačističnim rešitvam in pozabljamo, da življenje ni film in da je filmska kri paradižnikov sok.
Nedavno smo v mednarodni ugledni finančni reviji lahko prebrali, kako ruski(!) ekonomisti govorijo o tem, da je Slovenija najbolj socialistična država v Evropi, da imamo državo, ki je med vsemi v Evropi najbolj vpletena v gospodarstvo. Slovenski ekonomist Kovač v Financah redno objavlja izsledke nepristranskih ekonomskih raziskav, kazalcev in statistik, kjer Slovenija zaseda najvišja ali pa najnižja mesta, pač glede na osnovno vprašanje, koliko je oz. ni v določeni državi podjetniške svobode, skupno tem zadnjim in prvim mestom pa je, da je naša država ustrojena najbolj socialistično med primerjanimi. To potrjuje tudi povsem praktično dejstvo zadnjih dni, ko država iztiska še zadnje denarje od vseh podjetnih ljudi, ki vsaj še nekaj ustvarjajo in si shizofreno žaga še zadnjo rodovitno vejo. Morda bi si bilo dobro priznati, da že živimo v socialistični državi.
A medijski mainstream ugotavlja, da živimo v kapitalizmu in da je socializma premalo, ter da demokracija nima realnih rešitev. Odtujuje se od evropske realnosti, vrednot, ki v Evropi veljajo, načinov, kako tam rešujejo finančne in druge težave, od evropske kulture dialoga, sodelovalnosti, benevolence … Postajamo vse bolj samozadostni z nekimi lastnimi bizarnimi pravili, izolirani od ostalega sveta. Postajamo čudaki v očeh tujcev in izgleda, kot da nas to sploh ne moti, oziroma bi bili radi še bolj čudni. Kot da se pripravlja teren, da naj Slovenija postane Belorusija ali Azerbajdžan. Prevladujoč (vpliven) družbeni miselni tok si želi še več socializma, več socializma na prezentno socialistično podlago pa lahko pomeni samo to, da si želi komunizem.
Ta ugotovitev pravzaprav ni nič posebno novega ali nelogičnega. Ni si težko zamišljati, da je marsikateri osebek, ki ga danes po Pahorju imenujemo stric iz ozadja, v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih izgubil duševni mir in se ga povrnil šele s prisego, da bo storil vse, kar lahko, da se demokratična avantura Slovenije čim prej vrne v komunistični raj. Ti arhitekti posedujejo inteligenco, delavnost, izkušnje, vpliv in znajo igrati politični šah. Znajo razmišljati mnogo potez naprej. Razmislimo, kaj tem dedkom v tej igri pomeni verjetni prihod »trojke«. Nebodigatreba ali voda na mlin?
V tem času so že ustvarili javno mnenje o »trojki«. Za Janeza Novaka trojka ni rešilni mehanizem, namenjen politični stabilnosti in bolj »mehkemu« soočenju z realnostjo državne nesolventnosti. Ne vidi njenega namena v preprečevanju prelivanja krvi, ki se lahko zgodi v nekem scenariju, ko bo javni sektor nekega petega oz. desetega dne v mesecu opazil, da ni dobil plače, ko bodo upokojenci prvega zjutraj zaman stali pred banko in ko družine v stiski ne bodo dobile nobenih socialnih transferjev, ker država denarja enostavno ne bo imela. Ko se bo dvem tretjinam državljanov čez noč utrgalo.
Za Janeza Novaka »trojka« pomeni nekaj povsem drugega. To so pokvarjeni kapitalisti z denarjem, krokarji, ki pridejo izsesat še tisto malo krvi, ki jo premore umirajoče živinče. Trojka je izrodek kapitalizma in utelešenje izprijenosti demokratičnega zahodnega sveta. Ko bo prišla v Slovenijo in čez noč znižala plače javnemu sektorju za četrtino, prav tako socialne transferje, znižala raven zdravstvenih pravic … tega ne bo storila zaradi nujnosti omejitve izdatkov prezadolžene države, ampak bo to storila iz sebi lastnega sadizma. Čez noč bo postal demokratični in razviti kapitalistični zahodni svet glavni krivec za slovensko tragedijo. Zadnje vlade bodo čez noč oprane strašne krivde, da so zavozile in uničile slovensko suverenost. Narod bo besen, frustriran, jeza pa bo preusmerjena v povsem nedolžnega krivca. Krivec bodo zahodne demokratične ureditve in svobodno tržno gospodarstvo, ki ju simbolno predstavlja trojka.
Za strice in dedke je prihod trojke win win situacija. Oprala bo hudo pretežno levičarsko krivdo, narod pa močno porinila v smeri simpatiziranja s komunizmom. Ne bi se strinjal, da je vlada AB najbolj nesposobna vlada doslej. Morda zelo sposobno opravlja svoje (naročeno) delo.
Jošt Klemenc
Foto: Flickr
