Mediji so napisali in izrekli so hvalnico Pečečniku, namesto da bi mu svetovali, da bi bilo zanj in za nas in za našo kulturno dediščino najbolje, da odide v Las Vegas in tam ostane.
V političnem dogajanju na obeh straneh Atlantika je sedaj aktualna tema »fake news«. Ta izraz označuje novice v časopisih, na TV ali na internetnih omrežjih, ki so izmišljene in prirejene za to, da se izkrivljeno in politično tendenciozno in lažno informirajo bralci.
V zahodnih demokracijah to sicer povzroča pretrese, vendar tam je pluralno novinarstvo, to je, različni časopisi in različne TV so različno svetovnonazorsko, s tem pa tudi politično orientirani. Zato je vedno najde neki medij in izpostavi »fake news«, ki jih lansira drug, drugače orientiran medij.Pri nas pa je drugače. Uredništva vseh naših časopisov in televizij so pod odločujočim vplivom tranzicijske levice, razmerje medijske moči pa je tako skrajno neuravnovešeno, da sploh ne moremo govoriti o pluralnem medijskem prostoru. To seveda vsi vemo in politična posledica je nedokončana tranzicija. Tipičen primer je milijarda dolarjev opranega iranskega denarja v NLB, kar naj bi bilo po pisanju tranzicijskih časopisov menda celo na neki način legalno. Če bi imeli pluralno medijsko sceno, bi vlada takoj padla, zapori bi se pa nekoliko napolnili.
Tega ni, smo pa pri nas videli tudi primere zelo zvitega, če se tako izrazim, umeščanja »fake news« s politično tendenco v dogajanja na političnem prizorišču. Tako smo med predsedniško kampanjo lahko brali in videli posebno zvrst »fake news«, ki je pod krinko aktualnega političnega dogajanja poskušala upravičiti gospodarske dejavnosti, ki niso imele nobene zveze s predsedniško kampanjo. To je bil primer Plečnikovega stadiona in Joca Pečečnika.
In kaj smo lahko videli in slišali med predsedniško kampanjo? Vse tri televizije, Pop, Planet in nacionalna TV, so prikazovale Pečečnika, ki je razlagal, kako ga ovirajo in kako neodvisna podjetniška iniciativa ne najde mesta v Sloveniji. Lahko smo pa tudi brali intervju s Pečečnikom v časopisu Delo z isto vsebino. Skratka, čeprav nihče od kandidatov v predsedniški kampanji sploh ni omenjal Plečnika in stadiona, so novinarska uredništva vnesla v kampanjo Pečečnika z njegovim projektom. Ob tem, da je bila to dobra in zvita predstava »fake news«, sem bil osupel nad močjo odtujenih centrov politične moči nad novinarskimi uredništvi.
Pečečnik bi rad na Plečnikovem stadionu sezidal 77 metrov visok nebotičnik, 3 poslovne štirinadstropne stavbe, pod zemljo še 5 nadstropij in garažo za 2.000 avtomobilov, mogoče pa tudi še kakšno igralnico. Poslovni okvir za to početje je družba Bežigrajski športni park, kjer je Pečečnik poleg Olimpijskega komiteja Slovenije in Mestne občine Ljubljana večinski lastnik. Načrti te družbe bi Plečnikov stadion popolnoma uničili.
O namenu tega primera »fake news« ne vemo nič, vendar po starem novinarskoraziskovalnem reklu sledi denarju lahko utemeljeno ugibamo, da je šlo in da še gre za finančne koristi. Kdo pa naj bi imel te finančne koristi, pa sploh ni jasno, saj tudi Pečečnik ni predstavil svojega finančnega načrta in načina, kako se bo investirani denar povrnil in komu.
Za Plečnikova dela na Češkem si Čehi prizadevajo, da bi bila umeščena na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Ko so Čehi uradno obiskali Ljubljano, da bi se dogovorili o skupnem nastopu za vpis v Unescov seznam, so videli stadion in se zgroženi vrnili domov. Ob tem slovenske vladne službe mirno gledajo, kako je stadion popisan z grafiti, poraščen z grmovjem in propada. Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta pri SAZU je že davno opozoril na nujne ukrepe za obnovo in namembnost Plečnikovega stadiona, ki je vrhunska zavarovana kulturna dediščina in ne more služiti zasebnim interesom. Januarja 2016 je V. umetniški razred SAZU soglasno sprejel mnenje, da je treba »stadion kot umetniško pomembno in historično pričevalno delo našega najvidnejšega arhitekta prenoviti v prvotni podobi. Načrti družbe Bežigrajskega športnega parka bi stadion uničili in bistveno okrnili tudi njegovo naravno okolje«. Isto stališče je zavzel ob podpori vseh razredov SAZU že pokojni predsednik SAZU akademik Jože Trontelj. Tako torej naša najvišja znanstvena in kulturna ustanova utemeljuje nesprejemljivost Pečečnikovega projekta Bežigrajski športni park. Tega pa na nobeni TV in v časopisu Delo nismo videli ali brali. Vsakdo, ki se zanima za usodo Plečnikovega stadiona, ve za stališča SAZU. Novinarji in uredniki slovenskih medijev to seveda tudi vedo, le povedati tega nočejo.
Napisali in izrekli so hvalnico Pečečniku, namesto da bi mu svetovali, da bi bilo zanj in za nas in za našo kulturno dediščino najbolje, da odide v Las Vegas in tam ostane.
vir: DEMOKRACIJA
