Pastoralno spreobrnjenje

Petrov naslednik nas spodbuja: »Ne ujemímo se v past, v kateri bi se izčrpali s samoobrambno držo pritoževanja, temveč raje prebudimo misijonarsko ustvarjalnost!«

Nedavno tega sem slišal nekega gospoda, ki je razlagal, da bo pod tem papežem pač potrpel in da bo že naslednji konklave prinesel kakšnega, ki bo njemu bolj po godu. Malce sem se namuznil, dejal nič, sem se pa vprašal, zakaj ga potem imamo. Papeža namreč. Če ga imamo zato, ker verjamemo, da je Petrov naslednik, potem bi ga bilo smotrno upoštevati. Seveda to ne pomeni, da se moramo v vsem strinjati. Ampak če gledamo prvega voditelja Cerkve in njegovega, včasih tudi velikega kritika apostola Pavla, moramo priznati, da je Pavel do Petra imel odnos. K njemu je šel preverit evangelij (Gal 2,2), da ne bi »tekel v prazno«. No, omenjeni gospod raje ne bo tekel. Mi pa vseeno lahko preverimo način evangelijskega oznanjanja in, če iskreno pristopimo, menim, da lahko pride tudi do pastoralnega spreobrnjenja.

Nova evangelizacija

Način pastoralnega udejstvovanja, ki si ga je izbrala Cerkev, imenujemo »nova evangelizacija«. Izraz mi ni bil nikoli všeč. Malo zato, ker mora biti vedno vse novo, poglejte samo embalaže različnih artiklov, ki se iz leta v leto menjajo. Po drugi strani pa sem se spraševal, kaj novega pravzaprav lahko ponudimo, ko pa je evangelij star svojih dva tisoč let. Trenutni papež mi je pri odgovoru na to vprašanje zelo pomagal. Evangelij ni nov, vedno nov pa je način branja, življenja in oznanjevanja. Ker se spreminjam, ker se spreobračam. Tako osebno kot pri pastoralnem delu. Slednje bo v tem prispevku bolj v ospredju, čeprav gre za proces, ki se medsebojno dopolnjuje.

Pastoralna samozadostnost

Samoljubje in samozadostnost sta velikokrat velika problema v našem pastoralnem delovanju. Podobne probleme so imeli dvanajsteri, ki so velikokrat v odnosu do Jezusa nastopili zelo samozadostno. Petrov odgovor na vprašanje, kaj pravijo, kdo je Jezus, se razlikuje od odgovora, ki so ga dali ljudje. In nastopita samoljubje in samozadostnost, ki se v Markovem evangeliju izrazita tako, da Peter povleče Jezusa stran od učencev in ga začne grajati, ker je  govoril o trpljenju in zavrženosti (Mr 8,31-33).  Pastoralno udejstvovanje se velikokrat rado skriva pred trpljenjem in zavračanjem. Raje samoljubno in samozadostno menimo, da je to, kar delamo, dovolj, da smo obkljukali vse. Sinoda o družini, torej naši škofje s papežem, nas opozarja: »Zato se od vse Cerkve zahteva misijonarsko spreobrnjenje. Ne smemo obtičati pri oznanjevanju, ki ni povezano s stvarnimi problemi ljudi.« (AL 201). Ko pa se začnemo ukvarjati s stvarnimi problemi ljudi, pa se začne pisati nov evangelij. Kajti evangelij je v svojem jedru srečevanje Kristusa s stvarnimi problemi ljudi. Ravno v omenjenem Markovem evangeliju je večkrat tako lepo izraženo dejstvo, da so ljudje nekoga privedli k Jezusu, da bi ga ozdravil. Kar je pravzaprav tisto, za kar smo Cerkev: da prinašamo najprej sebe, nato pa tudi ostale k Jezusu, da bi nas ozdravil.

Srečanje

To pa pomeni, da pastoralno spreobrnjenje zahteva tudi veliko osebnega dela. Delo, ki zahteva čas, odpoved … Veliko laže je zbrati starše veroučencev na predavanju, kot pa se z vsakim posebej srečati. Veliko laže je prirediti srečanje starejših, kot pa vsakega posebej spremljati. Veliko laže … A če se spet ozremo proti evangeliju, sta notri opisana zgolj dva »evharistična kongresa« in nešteto osebnih srečanj z Jezusom. Kakšen je bil »izplen« čudežev pomnožitve kruha, razen to, da so bile nasičene množice, ne vemo. Vemo pa, kakšen rezultat so prinesla vsa ozdravljenja, ki so se zgodila po tem, ko je posameznik ali skupina začutila, da je Jezus zares Odrešenik. »Družinska pastorala mora biti danes v bistvu misijonarska; treba je iti ven, biti ljudem blizu, namesto da bi se omejili na to, da smo ustanova s tečaji za tisto peščico, ki jih obiskuje.« (AL 230)

Misijonarska ustvarjalnost

Menim, da ni potrebno čakati na novega papeža. Če smo iskreno pristopili, nam je Petrov naslednik dal misliti in nam to še daje. Sploh evropski Cerkvi, ki se rada ustavi v samoljubnem zadovoljstvu tega, kar je, in ne tega, kar bi lahko bila. Cerkvi, ki je se je bolj ukvarjala s pravili, zapovedmi, s tem, kaj je prav in kaj ni, kot pa s tem, kaj nekomu onemogoča, da bi se bolj osebno srečal s Kristusom. Seveda ne v vseh primerih, pa vendar prevečkrat. Petrov naslednik nas spodbuja: »Ne ujemímo se v past, v kateri bi se izčrpali s samoobrambno držo pritoževanja, temveč raje prebudimo misijonarsko ustvarjalnost!«