Zaljubljeni v socializem

Lepega sončnega popoldneva tečem skozi borov gozdič in ob makadamski poti zagledam partizansko spominsko ploščo. Nekaj na njej me zmoti, in ko si jo pobliže ogledam, opazim, da manjka rdeča zvezda. Pred mano stoji le kos brušenega kamna z izpisanim imenom in priimkom ter letnico rojstva in smrti padlega borca. Ničesar več, nobenih simbolov, niti komunističnih, niti katerikoli drugih.

V. Jarc, Slovenski čas: »Zasluge«, ki so krivde

Za narodno spravo je potrebna drugačna zgodovinska pripoved (naracija) od enobejevske Nedavna postavitev spomenika vsem slovenskim žrtvam totalitarnih režimov na poslopju ameriškega veleposlaništva v Ljubljani je opozorila na neuspeh procesa narodne sprave na Slovenskem. Kaj … Beri dalje

Spomin na julij pred 72 leti

V juliju 1942, ko je imela revolucionarna stran toliko opraviti z „belo gardo“ in „preprečevanjem“ državljanske vojne, je bila edina javna protirevolucionarna enota vaška straža v Šentjoštu nad Horjulom (34 mož), ki je nastopila dne 17. julija in že 24. julija doživela hud napad premočnega nasprotnika.

Sprava z resnico

Letos mineva 70 let od krutega zločina v vasi Orehovica pri Izlakah, ki ga je zagrešila nemška SS enota iz Izlak, po napadu partizanov na vojaški avto in uboju treh vojakov in poveljnika. Nemška posadka je naslednjo noč požgala tri domačije v bližini napada, v ognju in pod streli so ugasnila življenja šestnajstih nedolžnih žrtev. V slovenskem prostoru ta zločin ni tako prepoznaven, kot so dogodki iz Dražgoš, čeprav so vzporednice očitne: pridemo, napademo, se umaknemo, vas pa prepustimo sovražniku.

Osvobodilna vojna in revolucija

V predstavitvi svojih spoznanj, ki so povezana s tem prelomnim časom in s temi prelomnimi dogodki, si bom pomagal z zgodbami partizanov, ki so v teh dogajanjih so-delovali in so mi o svojih izkušnjah pripovedovali po vojni. Imel sem srečo, da sem se večkrat pogovarjal z dvema, ki sta šla v partizane že leta 1941. Rad sem poslušal njune zgodbe in sem ju vedno spodbujal, da sta mi pripovedovala o svojih doživetjih.

Neizrečena pridiga

Ob odkritju spomenika mučencem v Grahovom so nasprotniki tega obeležja v javnost plasirali misel, da so bili tudi partizani katoličani in ne komunisti. Misel bi bila točna, če le ne bi bila izrečena iz ust tistih, ki so svojo sposobnost spriditi in sprevračati dodelali do potankosti in iz nje naredili sistem – komunistični sistem, ki mu pravimo titoizem.

Grahovo v ognju groze

Partizani so se hiši, v temni noči s torka, 23. novembra na sredo, 24. novembra 1943 okrog pol desetih zvečer pritajeno približali. Pod vodstvom partizana, ki se je pred vojno v Grahovem izučil mesarske obrti, … Beri dalje

Vest = partizanska bolezen

Psihiatrične izgube so pomemben del stroškov vsake vojne, ekstremnega nasilja. Posttravmatska stresna motnja, žalovanjska motnja so diagnostična orodja, ki so v slovenskem prostoru le malo znana, malo uporabljena. Titiozmu se je zdelo za malo, da … Beri dalje

Logika storilcev

Te dni je ovadba zoper enega od storilcev povojnih zločinov pri nas sprožila vrsto odmevov in razmišljanj o pravičnosti in smiselnosti kaznovanja zaradi tako oddaljenih dogodkov. Marsikdo se sprašuje, ali ni ta ovadba samo aktualna … Beri dalje

Zahteva za popravek

V članku z naslovom »Zadoščenje svojcem izgnanih v smrt v Srebrenici«, ki je bil objavljen v Dnevniku 7. 9. 2013, avtor Dejan Kovač poroča o odločitvi nizozemskega vrhovnega sodišča, »da je nizozemska država odgovorna za … Beri dalje

Partizani nas bodo rešili

Minister Jakič je prepričan, da so izkušnje partizanov dragocene za člane sedanje vlade in koristne za prizadevanje za izhod iz krize. Vsaj tako je zatrdil v svojem govoru, ki ga je naslovil na vse zbrane na slovesnosti ob 70. letnici ustanovitve 10. narodnoosvobodilne udarne brigade Ljubljanske ter drugih partizanskih enot. Sprašujem se, kaj to pomeni oziroma katere so tiste izkušnje, ki naj bi prinesle naši državi izhod iz finančne in gospodarske krize.

Dovolj je tega, rovtarji!*

V Rovtah je preteklo soboto in nedeljo potekala prireditev ob 20-letnici postavitve obeležja z imeni krajanov, nezakonito pobitih po drugi svetovni vojni, 70-letnici domobranstva v Rovtah in Sloveniji ter evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih … Beri dalje

J. Maček, Zaveza: Ljudje v stiski

V Rovtah nad Logatcem so postavili spomenik žrtvam komunistične revolucije 22. avgusta 1993. Na njem je napisanih 212 imen mož in fantov, ki so bili pobiti po končani vojni. Medvojne žrtve so napisane na vaški … Beri dalje

Spregovoriti o preteklosti (samo)kritično, »prešteti kosti«

Spomenik revoluciji na Trgu republike v Ljubljani bi bilo najbolje preimenovati v spomenik vsem padlim za domovino in žrtvam revolucije. (Slovenija je ena od redkih držav, kjer nimamo spomenika neznanemu junaku – anonimnemu padlemu, ki pooseblja vse padle.) Preimenovanje spomenika in njegov poklon svojim lastnim žrtvam in tistim, ki niso padli za revolucijo, ampak za domovino – na tej in oni strani, bi pomenil dostojanstven odgovor na nasilno revolucijo, ki ji je bil spomenik prvotno postavljen. Državna zastava, ki z druge strani profanega, banalnega parkirišča deluje improvizirano, skoraj skavtsko, bi se tako lahko preselila ob bok spomeniku, ki se – sam po sebi umetniško delo – zdaj v zadregi skriva pod drevesi in ne sporoča več ničesar, vsaj ne ničesar pozitivnega.

Sprave ni brez naporov in žrtev

Ob nedavnem praznovanju dneva državnosti je znova postalo očitno, da smo razdvojen in nespravljen narod. Uradno smo se sicer spravili že leto pred razglasitvijo neodvisnosti, a nespravljeni po mojem mnenju ostajamo, ker v spravo ne vlagamo dovolj naporov in ker nismo pripravljeni na večje odpovedi in žrtve. Resnične in trajne sprave pa brez vsega tega ni možno doseči. Najgloblji prepad v slovenskem narodu poteka med »komunistično-partizanskim« in »katoliško-domobranskim« taborom. Korenine tega razkola segajo v čas precej pred drugo svetovno vojno, ko se je konflikt med obema stranema zaostril. V ozadju tega razkola je nasprotje med nazoroma, ki imata zelo različne poglede na zgodovino in razvoj človeštva ter vlogo religije pri tem.

Kočevski gozdovi

Med visokimi kočevskimi drevesi, tam, kjer med ostanki pragozda kraljujejo številne divje živali na čelu z medvedom, volkom in risom, se je v letih druge svetovne vojne, usodno pisala zgodovina slovenskega naroda. Od okoli leta 1350 so na tem prostoru živeli Kočevarji, nemški kmetje s svojim dialektom, ki so jih tja naselili Ortenburžani. Ko so se ti leta 1941 večinoma izselili, je na tem prostoru zavladala tišina. Skoraj petsto kvadratnih kilometrov velika kraška planota med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino, je od takrat večinoma nenaseljena. V letu 1942 je bil v Kočevskem Rogu nekaj časa sedež Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Izvršni odbor Osvobodilne fronte in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet.