Dragi bratje in sestre,
ob odkritju spomenika mučencem v Grahovom so nasprotniki tega obeležja v javnost plasirali misel, da so bili tudi partizani katoličani in ne komunisti. Misel bi bila točna, če le ne bi bila izrečena iz ust tistih, ki so svojo sposobnost spriditi in sprevračati dodelali do potankosti in iz nje naredili sistem – komunistični sistem, ki mu pravimo titoizem in je bil za Slovence veliko bolj zločinski kakor nekajletna nemška okupacija ali fašistična Italija.
Res je, praktično vsi partizani so bili krščeni v katoliški Cerkvi. Res je, vse – tudi najbolj zadrte partijce – je Cerkev vzgajala v veri, poštenosti in pridnosti. Res je, vsi so bili prepojeni s katoliškim duhom, ki je v Sloveniji napajal življenje naroda, posebno v času med obema vojnama. Ob tem pa mi prihajajo na misel besede sv. Avguština v neki pridigi, ko pravi: »Med nami so taki, ki ne sodijo med nas,« in prav isto lahko rečemo za tiste, ki so bili pri partizanih.
Odhod mladih fantov in deklet v gozd je bil odgovor na klic KPS, ki je močno odmeval v srcih do dna duše hrepenečih Slovencev po koncu fašizma in okupacije. Za svobodo so ti mladi fantje in dekleta bili pripravljeni vzeti nase veliko trpljenja in naporov. Njihova srca so resnično gorela za svobodo. A da bi se borili za osvoboditev, so si na titovke našili rdečo zvezdo in se tako dejansko borili za okupacijo duha in nesvobodo komunizma. Rdeča zvezda na čepicah je pričala o tem, da s tem bojem nekaj ni v redu. S tem, ko je bil partizan pod kontrolo polit komisarja, VOS-a in KPS, pa se spremeni v vse kaj drugega kot »borca za svobodo«. V gozdovih se je rojevala neka nova Slovenija, tuja naši tisočletni tradiciji, zločinska in krivična, kakor si je še danes nočemo priznati. Predvsem pa so se (po novem poudarjeno verni) partizani začeli boriti za brezboštvo! In tu so svoj odhod v gozd dvakrat zapečatili z izdajo. Izdali so svoj narod, ko si na čepice niso pripeli trobojnic (to so naredili partizani šele nekaj let nazaj!), ampak simbol tiranije, s katero so hoteli zamenjati madžarsko, nemško in italijansko nadoblast. Izdali so svojo vero, ko so se udinjali najhujši in najbolj zločinski ideologiji, kar jih je svet do danes spoznal: komunizmu. Da, dragi bratje in sestre, biti partizan in biti veren se do danes izključuje, ker v posamezniku povzroča tako napetost, da mora priti do odločitve ali–ali.
Znano je, da so največ partizanov pomorili … partizani. »Najboljši so padli« je bila nekoč parola. Zdaj vemo, da so najboljše pobili. Ne le najboljše v slovenskem narodu, naše mučence, ampak tudi svoje soborce, ki so bili preveč pošteni, da bi se do konca prodali zločinskosti partije. Ali–ali je bilo tako zahtevno, da so partizani celo v letu 1945 nenehno prehajali na domobransko stran, proč od zločinskosti gozdnega raka pod totalno komando partije rdeče zvezde.
Res je, partizani so bili krščeni v katoliški Cerkvi in so bili kot taki »državljani katoliške Cerkve«. A krst ni kot partijska knjižica, ki ti daje imuniteto, omogoča in dovoljuje vsak zločin. Apostola Janeza še danes poslušamo, ko pravi »zdaj smo Božji otroci, a se še ni pokazalo, kaj bomo«. Bili so Božji otroci, a kaj so naredili iz tega? Ali se je kakšen partizan uprl, ko so sistematično pobijali nedolžne ljudi, cele družine sredi noči ali kakor v Grahovem, sredi belega dneva ujetnike? Pa Jelendol? Pa Grčarice? Pa Turjak? Morija, ki so jo uprizorili partizani od propada Italije pa do konca 1943 leta, je našemu narodu jasno pokazala, kaj pomeni zanj, če zmaga brezboštvo komunizma. Fanatičnost in krvoločnost KPS in njenih partizanov sta postavila na noge najboljšo slovensko vojsko: domobrance. Do danes ji ni para, ker se niso borili za majhne stvari, temveč za mater (svojo družino), domovino (za to, kar Slovenci smo in hočemo biti) in Boga (svojo katoliško vero, ki jo je ogrožal in jo še ogroža militanti ateizem). V nekaj mesecih so zlo iz gozda ustavili in pognali v beg. V nekaj mesecih so zrasli v urejeno armado 15.000 mož. Malo za svet, veliko za Slovenijo. Partizani, ki so jih vodili zločinci in so se zločinsko obnašali do vseh, jim niso segali do kolen. Le širšemu dogajanju v svetu se imajo zahvaliti, da so zmagali. Njihova zmaga pa je do konca razodela njihovo smrtonosno ideologijo. Njihova svoboda je bila tiranija, ki smo se je znebili šele 1991 leta. Njihova revolucija zaostanek, ki nas še danes mori. Njihova vladavina rakrana, ki jo še nismo preboleli. In kaj je naredila množica krščenih, ki nam je vse to prinesla? Nič. Ne le, da so izdali vero in narod, ko so vstopili v partizane in pri njih vztrajali, maja in junija 1945 so izdali še svoje ideale, saj so nam prinesli suženjstvo, čeprav naj bi se borili za svobodo. Fizičnega okupatorja, ki ga nihče ni maral, je zamenjal okupator duha, ki so mu za borčevsko penzijo, naziv »heroja« in drugih manjših privilegijev ostali zvesti vse do danes, ko resnica spet pometa z lažjo.
Ne le, da so iz ropa, požiga in umora partizani naredili sistem, ki si se mu lahko uprl le tako, da si prebegnil na nasprotno stran, svojega krsta niso potrdili, temveč so ga izdali, ker so molčali in še molčijo. Svojega naroda niso osvobodili, temveč usužnjili. Partizani so in bodo zaradi svojega tlačanjenja KPS največja tragedija v naši zgodovini.
Partizani niso nikoli hoteli maše za svoje padle, čeprav zdaj poslušamo, da so bili večinoma katoličani. Od osovražene Cerkve, ki so jo naredili za svojega prvega in trajnega nasprotnika že ne. ZB NOB ni nikoli prosila in povabila duhovnika, da bi maševal ob odprtju kakšnega spomenika padlim borcem, kakor to delajo preživeli domobranci in njihovi somišljeniki. Zdaj, ko resnica o njih samih prebuja njihovo vest, so kot za farso uprizorili eno in jo s svojim medijskim strojem reklamirali do onemoglosti. Upam, da je bila iskrena. A iz poročanja in drže utemeljeno dvomim, da je bilo tako. Tudi sam sem pripravljen zanje maševati. Ampak ali bodo prenesli pridigo?
Še preden so nastali domobranci, so se terorizirani ljudje zbirali v vaške stražarje. Tudi oni so bili katoličani. Poslušali so glas voditeljev, da je v OF skrita prevara. Svojo željo po svobodi so modro uravnavali in v potrpežljivosti in skrbi za življenja in tudi premoženje so hoteli počakati na pravi trenutek. Potrpežljivost pa se navzven mnogokrat kaže v sličnosti z brezdelnostjo. Poslušali so tudi Cerkev, ki še danes pravi in uči, da se ne smemo podajati v boj za dobro v koaliciji z zlom. Katoličan nima kaj delati z brezbožnim, posebno, ko ta uradno razglasi svoj voditeljski monopol. Slovenski katoličani so namreč pred in med vojno bili večinska in vodilna politična sila na Slovenskem, KPS pa skupek dobro organiziranih (okoli 200!) fanatikov in zločincev, ki v našem družbenem in političnem življenju niso imeli pomembnejše vloge. Zakaj bi torej katoličani in drugi demokrati svoje delovanje podrejali taki manjšini, ki je prinesla v naš narod politični umor kot sredstvo »argumetiranja«? Za kaj takega tedaj ni bilo razloga in ga tudi sedaj ne bi smelo biti, čeprav smo katoličani postali v zadnjih sedemdesetih letih preganjanja in zatiranja družbena skupina, ki se jo sme po mili volji preganjati, zatirati in diskriminirati. Že sedem desetletij smo in ostajamo priročen notranji sovražnik.
Zločinskost partijskih vojakov je bila takrat torej tako velika, da so mimo in proti volji demokratičnega političnega vodstva nastale vaške straže. Bile so dovolj učinkovite, da so ustavile komunistični teror do razpada Italije, ki ga je omogočilo nekajmesečno brezvladje in ki je Slovencem prineslo toliko rdečega gorja. Iz pepela teh žrtev so konec leta 1943 kot feniks vstali domobranci. Ne več omejeni na ozemlje, ampak z udarnimi bataljoni, ki so postali strah in trepet partizanskih enot. Slovenija je lažje zadihala.
Kdor se bori za zakonitost, za nekaj reda in miru, za pravico do življenja in premoženja, se bori podnevi, se bori v okviru civiliziranega sveta. S stisnjeno pestjo, v spoznanju, da so jih partijci pahnili v sodelovanje z okupatorjem, ki ga niso hoteli, so sprejeli orožje in podporo od le-teh. Nič ni zločinskega v tem sodelovanju, čeprav prav to partijska propaganda do onemoglosti ponavlja. Takrat je bilo potrebno, edino možno in nujno. Sodelovanje z okupatorjem je bilo tudi znotraj vseh mednarodnih konvencij. Celo domobranska prisega je bila izsiljena in so jo fantje morali izreči, ker bi sicer partizanom prepustili svoje družine, svoje domove, svoj narod in svojo prihodnost. Žal. Tako je bilo. Po 75 letih razumem njihovo stisko, spoštujem njihovo odločitev in cenim njihovo žrtev. Na tej žrtvi smo obstali (mislim, da ni slučajno, da smo junija razglasili svojo samostojnost in jo obranili proti vojski z rdečo zvezdo – JLA, uradni naslednici partizanov). Ti fantje niso zatajili svoje vere, niso izdali svojega naroda, umrli so za svoje ideale, ki so tudi ideali Cerkve: vera, življenje, svoboda, mir … Umirali so z rožnim vencem v rokah, ko so jih bratje po rodu, tujci po miselnosti morili v Hudi jami, Kočevskem Rogu, Teharjah in na 600 drugih mestih po Sloveniji. Prav po rožnih vencih prepoznavamo danes kje so Slovenci morili Slovenca. Ateist katoličana. Internacionalist narodnjaka. Zato so naši mučenci, kakor so mučenci vsi neznani partizani, ki so jih v gozdu pomorili, ker so bili kljub vsemu preveč katoliški, preveč pošteni, resnicoljubni in svobodoljubi, da bi se prodali zločinski ideologiji.
Da, za Cerkev ni razlik. Vsi krščeni so njeni otroci, a kaj so naredili eni in drugi iz svojega krsta? K svojim slavnim mučencem se zatekamo po pomoč in priprošnjo. Za krvnike in rablje molimo, za grehe našega naroda zadoščujemo. Premalo, a vendar.
Cerkev v tej večno trajajoči revoluciji, ki ji kljub zmagi ne uspe izbrisati dedičev večne Slovenije iz obličja zemlje, ni stranka v postopku, saj ni politična ustanova ali stranka. Še vedno spreminjajo naš narodni značaj, kvarijo vse, kar je slovensko, potujčujejo tako ali drugače in vendar smo še tu. Hočemo živeti! Umiramo in padamo premagani v tem zemeljskem boju za mati, domovino in Boga in od mrtvih vstajamo in vedno znova sporočamo: »Nad nami nimate več oblasti«. Odrekamo jo vam in vas izzivamo z resnico in pravico.
Pa še nekaj. Če je res, da partizani niso bili komunisti kakor pravijo, ko zmanjkajo še zadnji očitki, ampak katoličani, potem pričakujem, da se iz vseh partizanskih spomenikov umakne rdeča zvezda. Znamenje vere je križ in ne zvezda in ta naj krasi njihov spomin. Ali pa je morda rdeča zvezda znamenje njihove nove (partijske) vere? Če je tako, potem je prazno govorjenje, da so bili katoličani in »naj Cerkev vendarle nekaj naredi« …
Kljub vsemu pa je večina partizanov vsaj ob zadnji uri hotela izpričati svojo vero in smo jih in jih še bomo krščansko pokopali. Sprašujem pa se, zakaj njihovi prapori na teh pogrebnih slovesnostih ostajajo pred vrati cerkva? Zakaj ne pospremijo svojega člana, soborca tudi v bogoslužni prostor? Ali je to zato, ker »Združenje borcev za vrednote NOB« še danes zanika versko razsežnost teh fantov? Smejo torej biti partizani verni? Očitno ne. Poznamo zgodbe o tem, da se je ob zadnji uri preprečilo obisk duhovnika pri umirajočem in onemogočalo cerkven pogreb. Spet in spet doživljamo, da se eno govori, drugo pa dela. A le po njih delih jih bomo spoznali in po njih delih bodo sojeni. In čeprav so mnogi partizani kljub vsemu ohranili svojo vero, pa je med svojimi soborci niso smeli kazati. Cerkev pokoplje s svojim obredom in priprošnjo Bogu vsakega, ki to želi. Samo tistega, ki tega to izrecno zavrne, ne, saj spoštuje njegovo voljo.
Na koncu se spet obrnimo na naše mučence, ki v nebesih, prav pri oltarju, »kličejo k Bogu po maščevanju« in se skupaj z njimi veselimo Božjega »maščevanja«, ki je v tem, da sovražniki postanejo prijatelji. Kajti Bog noče smrti grešnikov, ampak da se spreobrnemo in živimo. Vsakega partizana, ki je obžaloval vse zlo, ki ga je v svojem služenju KPS naredil in se vrnil v svoj narod in se oklenil svoje vere, se veselimo in z njim praznujemo, ker bo smel vstopiti v občestvo svetih v nebesih. Veselo oznanilo je tudi za največje grešnike učinkovito. Samo prositi je treba in se pokesati svojih grehov.
Da, vsi so bili krščeni. Vsi katoliško vzgojeni. A niso bili vsi Božji.
Amen.
