Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem – II. del. Komunizem je eden od totalitarizmov in je s fašizmom in nacizmom skoraj istočasen pojav, vsi izhajajo iz marksizma. Mussolini je bil socialist, tajnik italijanske socialistične stranke. Hitler je bil pri Deutsche Arbeiterpartei. Lenin in Trocki pa itak.
V svojem grehu podpirajo in branijo drug drugega. Postavili so spomenike boju in sovraštvu. Vi pa jih na nekdanjih moriščih postavljate svoji žalosti. Pokopljite raje svoje drage, pa čeprav samo v želji svojega srca, za obzidja, kjer počivajo njihovi očetje. Iz krajev množičnih grobišč ne delajte spomenikov, ampak pokopališča. Resnica je nezadržna, toda počasna. Vedno jih bo ostalo nekaj, ki je ne bodo mogli sprejeti v celoti. In to vas bo vedno znova razočaralo.
Ljudstvo je že tako okuženo z dolgoletnim nasiljem nad njegovo dušo, mišljenjem, čutenjem, da sprejema pionirčke kot lep spomin na grozljivo komunistično dobo. Pozabilo pa je, da so v imenu rdeče zvezde premnoge umorili, še več okradli, nekatere pognali čez mejo, vsem pa jemali svobodo in nas ohranjali v revščini. Saj ni bilo tako hudo, bodo rekli pozabljivci in nostalgiki. Ali res ne?
Najprej se moramo vprašati za kaj pravzaprav stoji 27. april? V času komunistične Slovenije je to bil dan Osvobodilne fronte (OF), po osamosvojitvi pa se je praznik, dela prost dan, preimenoval v dan upora. Če … Beri dalje
Pred nami je komunistični veliki teden. Začeli ga bomo s spominom na ono druščino, ki se je velikopotezno imenovala »osvobodilna fronta«, a nam je prinesla v dolgi, zagrizeni in krvavi revoluciji desetletja teme, mračnjaštva in totalitarizma. Začeli ga bomo na dan, ko se praznuje stare privilegije, nikoli dokončane boje in pridobljene privilegije.
Ob zadnjih neumnostih na Sabotinu na Goriškem, kjer je skupina privilegirancev nekdanjega komunističnega režima, jugonostalgikov in Titovih oboževalcev na novo postavila kamnit napis TITO, se je za trenutek utrnila misel posameznikov od drugod, da bi na pobočju tega hriba nad Solkanom zasijal napis TIGR.
Ob odkritju spomenika mučencem v Grahovom so nasprotniki tega obeležja v javnost plasirali misel, da so bili tudi partizani katoličani in ne komunisti. Misel bi bila točna, če le ne bi bila izrečena iz ust tistih, ki so svojo sposobnost spriditi in sprevračati dodelali do potankosti in iz nje naredili sistem – komunistični sistem, ki mu pravimo titoizem.
Ob iskanju poti do slovenske narodne sprave med levico (pristaši revolucije – komunizma) in desnico, ki ji zaradi sodelovanja z okupatorjem levica očita narodno izdajstvo, je bistveno sporno vprašanje povezanosti NOB z revolucijo, … Beri dalje
Prvostopenjska obsodba Janše, Krkoviča in Črnkoviča je morda dobra vsaj za nekaj. Upajmo namreč, da je po tem dogodku, ki jasno kaže na navideznost naše pravne države in na njeno dejansko rdečo substanco, končno usahnila ideja o spravi. Morda smo sedaj na desnici končno sprevideli, da je utopično upati na nekakšno spontano spreobrnjenje partijske strukture k demokratičnim maniram, saj, kot kažejo zadnji dogodki, te strukture takoj ko lahko, posežejo znova po revolucionarnih sredstvih. Končno smo morda sprevideli, da zahteva po razgradnji totalitarne dediščine, ki jo jasno izraža izjava (št. 1096) parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1996, le ni od muh.
Med visokimi kočevskimi drevesi, tam, kjer med ostanki pragozda kraljujejo številne divje živali na čelu z medvedom, volkom in risom, se je v letih druge svetovne vojne, usodno pisala zgodovina slovenskega naroda. Od okoli leta 1350 so na tem prostoru živeli Kočevarji, nemški kmetje s svojim dialektom, ki so jih tja naselili Ortenburžani. Ko so se ti leta 1941 večinoma izselili, je na tem prostoru zavladala tišina. Skoraj petsto kvadratnih kilometrov velika kraška planota med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino, je od takrat večinoma nenaseljena. V letu 1942 je bil v Kočevskem Rogu nekaj časa sedež Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Izvršni odbor Osvobodilne fronte in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet.
Objavljamo drugi del pogovora z Jožetom Možino Ameriška “normalnost”, ki je v Sloveniji ne zmoremo. Kakšna pa je razlika med levo in desno politiko? Velika in pogosto premajhna. Voditelje na t. i. levici pogosto nastavlja … Beri dalje
PREJELI SMO. Vse leto 2012, ki se zdaj izteka, smo se v teh obvestilih NSZ spominjali strašnih dejanj, s katerimi se je pred 70 leti začenjala komunistična revolucija v Sloveniji. Spomnili smo na nekatere politične … Beri dalje
PISMO BRALCA. Janez Stanovnik je pred 23. avgustom, vseevropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, izjavil, da “enačenje totalitarizmov ni upravičeno, saj so ti neprimerljivi v času in prostoru”. K tej izjavi … Beri dalje
V povezavi z vseevropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki smo ga obeležili pred nekaj dnevi, lahko opišemo razmere v katerih se je znašla slovenska Cerkev v prvih povojnih letih. V junijskih »zgodovinskih utrinkih« je … Beri dalje
Predsednik Narodne vlade Slovenije Boris Kidrič je 11. julija 1945 ob prisotnosti notranjega ministra Zorana Poliča sprejel zastopnike škofijske in redovne duhovščine ljubljanske škofije pod vodstvom generalnega vikarja msgr. Antona Vovka. Generalni vikar Vovk je … Beri dalje
Slovenski komunist, prvoborec, partizan in narodni heroj Tone Tomšič – Gašper se je rodil 09. junija 1910 v Trstu. Po prvi svetovni vojni se je družina Tomšič preselila v Ljubljano. Gimnazijo je Tone obiskoval na … Beri dalje
KPS je znala poskrbeti zase, saj je že 12. 01. 1944 Izvršilni odbor OF ustanovil Znanstveni inštitut OF. Za prvega direktorja so imenovali zgodovinarja prof. dr. Frana Zwittra, kasnejšega rektorja ljubljanske univerze. Namen ustanovitve je … Beri dalje
Kmalu po drugi svetovni vojni, od 11. do 15. novembra leta 1948 je v Ljubljani potekal drugi kongres KPS. Iz današnjega zornega kota je bil zanimiv zato, ker so na njem sprejeli resolucijo, ki je … Beri dalje